Je kdo videl Antonia Di Pietra?
Ko se človek po enem tednu vrne v domovino, nikoli pravzaprav ne ve, kaj ga bo pričakalo ... Pozimi žled, na pomlad ali jesen poplave, poleti suša ... Sama razdejanja, uničenja, skratka. Je že res, da tudi sredstva javnega obveščanja upodabljajo podobe z najtemnejšim od tistih razvpitih petdesetih odtenkov sive, ki so ženskemu življu dandanašnji tako pri srcu ... A sem jih prejšnji teden odvezal vseh smrtnih grehov, saj so se vsi - kot en mož - spravili na enega od njih - pohlep.
Kako sicer imenovati vzgib za početje velepomembnih mož in žena, ki so iz javnega denarja, našega, mojega, vašega žepa v desetih letih izsesali lepo, okroglo milijardico? So si s stotisočaki privoščili zimske počitnice, ki si jih sicer ne bi mogli? So otrokom kupili prave allstarke namesto cenenih kitajskih ponaredkov? So presrečni golfa zamenjali za passata? Ne, s tem denarjem, navadnim smrtnikom nedosegljivim, so krmili svoj pohlep. Ker je bilo to možno, ker so v “giru”, kot bi rekli možje v Koštaboni.
Seveda so ti krvosesi narodovega telesa vsi v en glas zatrjevali, da je bil vsak belič pošteno zaslužen. Pa ja ... So se ti fantje in dekleta podali v neusmiljen boj na tržišče, svetovali tujim vladam, zanje ali za tuja podjetja pisali strokovne študije? Ne, ostali so v domačem “giru” , kjer je prijateljev prijatelj tudi moj prijatelj in se spomni name z obilnim naročilom, ki ga seveda izpolnim tako, da se odrečem nedeljskemu počitku. In tako na gospodov dan zaslužim toliko, kot ne bo Slovenec s povprečno plačo od vstopa v fabriko do penzije ...
Krivica se jim godi zdaj, temle stahanovcem in sirotanovičevcem iz akademskih krogov. Kriv da je tisti možiček iz protikorupcijske komisije, ki je podatke obelodanil, in seveda - novinarji. Posegli so v njihovo dobro čast in ime, dregnili v njihovo intimo, kršili ustavne pravice ... Jok, denar je (bil) naš, ne le njihov. In se je bivša gospa ministrica, ki jo čaka služba na Fakulteti za upravo, vprašala, koliko na tem opevanem prostem trgu zaslužijo novinarji, diplomanti iz sosednje stavbe, tudi z magistrskimi ali doktorskimi naslovi, ki - tudi ob sobotah in nedeljah - vestno beležijo njene besede?
Pa da ne bi samo teh ubožcev privezovali ob pranger ... Nebroj je v tej državi agencij, služb in njihovih svetovalcev, ki se pasejo na našem denarju. Pa vsakodnevnih potrat državnega aparata, prijateljskega razdeljevanja državnega premoženja ... V spomin mi pride dogodek izpred nekaj let, ko sem na seznamu državnih štipendij po naključju naletel na kar nekaj štipendij, razpisanih za študij na neki poljski mednarodni šoli za diplomacijo ali mednarodne odnose, saj je vseeno. Ugledno ime, zanimiv študij ... A glej ga, zlomka: povsem na dnu je bila opomba, da program šole ni verificiran! Takole torej: Slovenija na Poljsko pošilja študente v uk na ustanovo, katere diploma je le kos papirja brez vrednosti? Evropa je vse večja, tudi tam imajo nekateri že veliko prijateljev, katerih prijatelji so tudi njihovi prijatelji. Malce mafijsko zveni sicer tale sklep, a bojim se, da ni daleč od resnice.
In kaj je o vsem tem doslej porekel premier, znanilec nove politike visokih etičnih standardov? Nič, zaupa svojim sodelavcem in razume njihovo ravnanje.
Slovenskega Antonia Di Pietra potrebujemo. Se ga spomnite, tožilca in začetnika akcije “čiste roke”? Zakopal se je v sam vrh politične in državne korupcije in njenega pohlepa po moči in denarju, odpihnil celo predsednika vlade ... Kot politik je dokaj neslavno pogorel. A nobenega podobnega pri nas ne vidim na obzorju ...
Vsak pravi Američan vam bo rekel, da je pohlep motor kapitalizma, njegov adut za uspeh. Če mene vprašate (pa tudi če me ne): bližji mi je papež Frančišek, ki ga še vedno žigosa kot enega od sedmih smrtnih grehov.
