Kako me je mojster Ekrem zastrupljal
Vsak kraj ima svojega slaščičarja, ki je tam nekje pred petimi ali več desetletji začel usodno krojiti življenje domače mladeži. Tega se tedaj seveda še nismo zavedali, a v preteklih dneh so nam strokovnjaki v obraz butnili kruto resnico: za kar nekaj hudih zdravstvenih tegob slovenskega življa je kriv sladkor, ta nevidni sovražnik, od katerega smo nevede odvisni. Zaradi njega smo debelušni, diabetični, napadajo nas srčno-žilne bolezni, naše kosti postajajo bolj krhke ... Bo že držalo, če tako pravijo zdravniki ...
A vse se je začelo že mnogo let poprej, preden so v naše življenje vdrle pocukrane osvežilne in energetske pijače, s katerimi nam skušajo zavdati tuji in domači dobičkarji.
Načrtno zastrupljanje narodovega zdravja se je začelo že zdavnaj prej, prav počasi, na prvi pogled nedolžno, v obliki tistih paličic s spiralastim vzorcem. Nekakšne predhodnice industrijskih lizik so bile, lepile so se na otroške prstke, a bile so strašansko dobre, sladke ... V Izolo, kjer sem odraščal, jih je konec 50. let prinesel legendarni slaščičar Ekrem, iz rodne Makedonije, seveda. V slednjem podatku utegne kdo morda celo zaznati sledi zarote, ki so jo skovali - kje pa drugje - tam doli, na jugu naše bivše skupne države, na Balkanu, skratka. Naredimo Slovence debelušne, napadimo njihovo zdravje potiho, neopazno, s sladkorjem.
A tiste belo-rdeče spiralaste paličice so bile le začetek čelnega napada na moje zdravje: sledile so tortice, šampite in najbolj smrtonosno orožje - baklave. Zdaj že pokojni mojster Ekrem mi je svojčas sicer razlagal, koliko truda je vlagal, da bi svoje pretežno orientalske slaščičarske izdelke prilagodil slovenskemu okusu, kako je svoje vajence vestno pošilja v mariborsko slaščičarsko šolo. A baklava, ta smrtonosna zmes maščob in sladkorja, nikoli ni izginila iz njegove ponudbe. Še več: s spretnimi podjetniški prijemi jo je z vedno novimi rodbinskimi pos-lovalnicami kapilarno širil po vsej Primorski pa tudi širše ...
Škoda, dandanašnja mladež ji menda ni več tako naklonjena, kot smo ji bili mi ... Njim velja moj nasvet: vredno je poskusiti to zmes vlečenega testa, orehov in močno osladkane vode ... s kepico vanilijevega sladoleda, ki ublaži sladkobni učinek, seveda.
In ko zdaj, še vedno živ in zdrav, takole ugotavljam, da je mojster Ekrem kriv za mojo odvisnost od sladkarij, se seveda kot vesten davkoplačevalec vprašam, za koliko je bila prikrajšana naša skupnost, kaj vse bi lahko slednja še koristnega postorila za vse nas, kako bi lahko uravnotežila svoje javne finance in jih uskladila z maastrichtskimi kriteriji. Če bi le pravočasno ugotovila, da je treba le dodatno obdavčiti Ekremove baklave.
A priznam, odleže mi, ko pomislim na svojo drugo šibko točko - tobak, drogo, ki je k nam takisto po ovinkih prišla iz otomanskega cesarstva. Tukaj je moja državljanska vest povsem mirna. Naj vsem tistim, ki nas na vse kriplje preganjajo, izobčujejo iz javnega življenja in se zgražajo nad našo naslado, postrežem z izračunom, narejenim tako čez palec. Država od vsakega zavojčka cigaret v svojo malho pospravi skoraj tri evre. Če nas je v Sloveniji v starostni skupini od 15 do 64 let četrtina puhalcev dima (kakih 250.000, recimo) in vsakdo od nas na dan skuri zavojček, potem taisti puhalci v proračun (ob drugih dajatvah, ki veljajo za vse smrtnike) izdahnemo reci in piši še 250 milijončkov ... In jih bomo gotovo še več, a ne, minister Mramor? Sam sem jih v svoji častivredni kadilski karieri že kakih 40 tisočakov, ob stabilnem zdravstvenem stanju in ob doživetju v teh krajih povprečne življenjske dobe pa jih bom še vsaj kakih dvajset, obljubim ...
Vsem preučevalcem narodovega zdravja in njihovim statistikam pa se opravičujem, da sem po vseh zaužitih baklavah in pokajenih cigaretah še vedno živ.
