Kdo potrebuje narodne heroje?
Iz slovenske narodno osvobodilne borbe (ali krvave bratomorne vojne in revolucije - odvisno od zornega kota zmagovalcev ali poražencev) se je porodila četica ljudi, ki so v času po drugi svetovni vojni imeli poseben položaj. Narodni heroji so bili to, 71 jih je bilo. Vojaški poveljniki, ki so stali v prvih vrstah z orožjem v roki (in so v bojih tudi padli), taki, ki niso obilno okusili vonja smodnika, ker so ukazovali iz zaledja, politični komisarji, ideologi ... To je bila posebna kasta ljudi, ki je bila deležna obilice ugodnosti tedanjega režima, zagotovljeno jim je bilo spodobno življenje, dosmrtna renta ... Ljudje (večina) so jih cenili in častili, jim bili hvaležni, ker je njihova beseda najbolj zalegla, da so prišli do borčevskih pokojnin. Ni ga bilo narodnega heroja (ali “spomeničarja”), ki se ne bi s partizanske proslave vrnil s klobasami in žakljem krompirja ... Drugi so do njih zaradi njihovega vpliva čutili strahospoštovanje, tretji mrzili zaradi nepotrebne krutosti do sovražnikov, soborcev, prebivalstva ... Tudi to je bila zapuščina vojne.
Naša generacija je poslušala zgodbe o njihovem junaštvu, prihajali so v šole in nam razlagali svetle plati NOB. Še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se, večinoma že starci, preklali o tem, kdo je bil bolj pogumen, kdo bolj zaslužen za slavno zmago. Mlade generacije smo jih počasi začenjale imeti dovolj, vse okrog nas je bilo življenje, ki z njihovimi junaštvi ni imelo ničesar skupnega. Tedaj sem, mlad novinar, ob obisku skupine med seboj sprtih nekdanjih borcev, ki so pričakovali moj prispevek k razčiščevanju podrobnosti iz njihovega opešanega spomina (saj si vendar naš, so poudarili), odvrnil nekako takole: pa dajte nam vendar že enkrat mir, še mene to ne zanima, kaj šele mojih (prihodnjih) otrok. Užaljeno so odšli, v njihovih očeh sem obveljal za izdajalca svetlih tradicij.
Da bo poveličevanje zaslug posameznikov v prelomnih zgodovinskih trenutkih znova obilno obrodilo sadove po slovenski osamosvojitveni vojni, me ni presenetilo. Slovenci tudi v svoji mladi državi očitno potrebujemo vojskovodje, da jih malikujemo. Tam sredi devetdesetih let, ko smo v uredništvu Primorskih novic izdali knjižico Dan prej, v katero smo strnili terenske desetdnevne (glede na naslov knjige bolje rečeno enajstdnevne) zgode in nezgode naših novinarjev-poročevalcev, smo svoj skromni prispevek k živemu zgodovinopisju predstavili v nekdanjem Domu JLA v Ilirski Bistrici. Kraj je bil - že zaradi nelahkega več desetletnega sobivanja - do JLA sovražno nastrojen, v knjižici so prisotni pogrešali več ostrine do početja vojske, pogrešali so opis svoje - menda sila pomembne - vloge v takratnem dogajanju ... Spet se je začelo, sem pomislil. In izustil nekaj takšnega: preberite knjižico, ohranite v spominu tisto dobro, kar smo uspeli storiti skupaj pred, po in v tistih enajstih dneh, potem pa jo pospravite na najvišjo polico svoje knjižne omare (takrat smo jih v stanovanjih še imeli ...), da je vaši otroci ne bodo dosegli. Iz neprestanega brskanja po bližnji preteklosti, katere priče so še živi ljudje, se namreč lahko razvije le samovšečno poudarjanje lastnih zaslug in podcenjevanje prispevka drugih. In znova sem postal izdajalec še svežih svetlih tradicij ...
Tako mislim še danes. Izpeto, a res: zgodovino je treba prepustiti strokovnim proučevalcem, ne pa njenim še živim soustvarjalcem. In če je bila nedavna državna proslava osvoboditve izpod fašizma in nacizma nekakšen generacijski prelom z ideološko obremenjeno razlago polpretekle zgodovine, je tudi proslavljanje dneva slovenske vojske izzvenelo brez pretiranega odvečnega prilaščanja domnevnih zaslug. Naj bo tako tudi v prihodnjih letih, da nas naši otroci in vnuki, ki na nas že tako gledajo kot na tehnološke dinozavre, ne bodo imeli še za zgodovinske dinozavre, ki se pričkajo o stvareh, ki z njihovim življenjem nimajo ničesar skupnega.
