Kdo še potrebuje Armina Ćoralića?
Danes knjižnice, kulturne ustanove, muzeji, jutri vrtci šole, glasbene šole ... Stavim pijačo, da bo sledilo prostovoljno gasilstvo (saj vsako leto menda ja ne bo tako obilno zlivalo z neba, kajne, pa suša tudi ne bo netila gozdnih požarov), na vrsto bodo prišli tudi krvodajalci s svojo brezplačno klobaso ...
Kje se bo ustavil plaz varčevanja? Plaz, ki nam ga prodajajo okrancljanega s številkami o vzdržnosti državnih financ, za njim pa stoji želja po izničenju še zadnjih ostankov socialno naravnane države. V liberalnem kapitalizmu bomo živeli bolje, vsem bo ponujal enake izhodiščne možnosti, da poskrbimo za svoje potrebe. Ja, malo morgen, smo imeli priložnost videti v dokumentarcu, ki je seciral življenjsko pot mladih Američanov, rojenih v različnih družbenih okoljih. Tistim iz višjega družbenega sloja je bila pot navzgor odprta, tisti z dna so v deželi priložnosti večinoma ostali na dnu. Razen če so zrasli v velike krepke fante, dobro skakali in zadevali koš, hitro tekli ali krepko udarjali nasprotnika po gobcu ...
A vrnimo se domov. Prav neverjetno je, s kakšno ihto skuša vsaka oblast, pa naj si bo leva ali desna ali srednja, izničiti tisto, po čemer smo se v evropskem okolju odlikovali. Vsaj desnica pri tem nikoli ni skrivala, da ji gre v nos vse, kar je v desetletjih dobrega prinesel samoupravni socializem, kot smo mu včasih rekli. Saj ne, da je vse sijalo od učinkovitosti, toda ...
Skoraj vsi smo imeli svoje otroke v državnih vrtcih. Je imel kdo od roditeljev kake velike pomisleke o strokovnosti dela vzgojiteljic in njihovih plačah, ko so malčki po koncu šolskega leta domov prinesli polne mape risb, ročnih del?
Mnogi starši smo otrokom omogočili, da svojo vedoželjnost napasejo po tujih državah, morda le v počitniškem tednu ali dveh, da se primerjajo z vrstniki iz tekmovalno naravnanih okolij. Se je kateri od mladcev ali mladenk iz belega sveta vrnil z občutkom manjvrednosti, je zaostajal v znanju jezikov ali v splošni izobrazbi? So rezultati mednarodnih raziskav za slovenske šole porazni? Poznate koga, ki se je odločil za študij v tujini in se ni uspel prebiti skozi gosto sito?
V Idriji sta zrasla izjemno nadarjena in delavna fanta, Armin in Erin Ćoralić. Prvi je pianist, letos je diplomiral na Royal College of Music v Londonu, katerega praga ni prestopilo prav veliko Slovencev, drugi študira violino na Dunaju. Če bo šlo vse po sreči (za državno blagajno, seveda), takih neproduktivnih čudakov ne bo več v naših krajih. Starši glasbeno nadarjenih otrok naj bi namreč kaj kmalu namesto sedanjih 30 ali 40 evrov mesečne šolnine plačevali 100 ali še več. Bi jih njuna mati snažilka zmogla?
Pred leti se mi je šefinja izolske transfuzijske postaje, ki sicer prijazno poklepeta z vsakim krvodajalcem, opravičila, češ da se ji mudi, kajti v ustanovo je na obisk prišla neka evropska delegacija. Bili smo pač novinci v tej božji Evropi, prišli so preverit, kako tem stvarem strežemo tukaj doli na severu Balkana.
Ob naslednjem obisku sem jo pobaral, kako so bili gostje, pretežno Skandinavci, zadovoljni. Ne zadovoljni, navdušeni so bili nad našim sistemom prostovoljnega krvodajalstva, mi je odvrnila. In ker ne dvomim, da si bo predsedniku gospodarske zbornice Samu Hribarju Miliču od sreče orosilo oko takoj, ko bomo zaradi uravnotežene bilance ukinili krvodajalski dela prost dan, sem se odločil: v duhu popolne liberalizacije, sesutja socialne države in varčevalnih ukrepov vstopam na vsemogočni trg: ponesrečencem in čakajočim na operacijo prodam pol litra krvi skupine 0, Rh-, kakovostne in natančno stokrat preverjene. Cena bo stvar pogajanj, izhodiščno bom poiskal na krvni borzi.
