Ko ti na koncu največ pove cirkus
Postavil sem sem v vrsto in čakal. Brez novinarske akreditacije, ki prinaša prednostno obravnavanje. Kot navaden obiskovalec, eden v množici kakih 150 tisoč ljudi, ki vsak dan prav tako stojijo v vrsti, da bi videli to čudo. Še dobro, da sem si vstopnico priskrbel v spletni prodaji, sicer bi se čakanje zavleklo vsaj na uro. Tako pa sem bil že po pol ure na pragu najbolj obleganega dogodka tega leta v naši bližini - milanske svetovne razstave, Expoja.
Pustimo ob strani številke, s katerimi so se sosedje Italijani dičili ob majski otvoritvi tega zanje zelo pomembnega projekta, s katerim naj bi svetu dokazali, da znajo in zmorejo. V naglici in sredi korupcijskih afer so tik pred zdajci postavili na noge veliko organizacijsko mašinerijo, barva se še ni posušila, kot se reče, ko so na dan otvoritve vstopali prvi obiskovalci. Do konca oktobra naj bi jih skozi po letališko varovane vhode vstopilo kakih 20 milijonov. Kar dober posel, če upoštevamo, da stane (v spletni predprodaji) vstopnica vsaj dobrih 30 evrov ...
Saj ne, da bi milanski Expo obiskovalca razočaral ... Razstavni paviljoni so ljubki, pa dih jemajoči, odeti v folklorne obleke držav, ki so jih postavile. Velike so si privoščile velike in s sodobno tehnologijo, le malo manjše tiste, ki ležijo na nafti ... 144 se jih zvrsti, nekatere, revnejše, si streho delijo s sosedi.
A kje je rdeča nit, ki naj bi sledila motu letošnje svetovne razstave - Hrana za planet, energija za življenje? Težko jo boste našli, tudi zato, ker je težko ulovljiva. Vsak si jo lahko predstavlja malce po svoje, lovi njene drobce na video projekcijah, med stezicami vzorčnih vrtov, zasajenih pred paviljoni, jih spregleda med hitenjem od enega razstavnega prostora do drugega ... Vsebine marsikaterega, morda zanimivega, sploh ne vidiš, kajti na vstop je potrebo čakati polno uro ali več ... Tako Expo ni zadeva, ki bi se jo dalo premleti v enem dnevu, in niso redki tisti - kar nekaj takih sem srečal - ki si za obisk vzamejo dva dneva ali celo tri. A kaj, ko so podjetni Italijani hitro zavohali dober posel in cene prenočišč v Milanu in bližnji okolici čez noč potrojili ...
Bojim pa se, da z vsemi pametnimi telefončki in drugimi tehničnimi vragolijami opremljene množice obiskovalcev kaj malo zanima trajnostni razvoj. Dovolj jim je, da so povezani tukaj in zdaj. Še posebej to velja za generacijo, ki naj bi se je vprašanje, kako zagotoviti dovolj hrane za vse (ob ohranjanju naravnega ravnovesja) še posebej dotikalo. Za množico šolarjev iz vse Italije, ki jih potrpežljivi učitelji pripeljejo na (očitno) obvezno ekskurzijo, je milanski Expo le velik lunapark z igrali, sladoledom in skupinskim fotografiranjem ... ki ga seveda še isti hip delijo s prijatelji.
In tako se je visoko doneč moto letošnje svetovne razstave porazgubil med priložnostno razstavljene obrtniške izdelke iz afriških ali azijskih držav, ki jih lahko najdeš na vsakem kramarskem sejmu, med turistične prospekte in video razglednice, ki vabijo na sinja morja in v stara mestna jedra ... Pa med degustacije kraškega pršuta in briških češenj, mortadele, parmezana ter ruskega kaviarja ... Ops ... če človek dobro razmisli, tudi vsega tega v daljni prihodnosti na našem planetu ne bo več, če se ne bomo šli trajnostnega razvoja ... Naj bo, oproščeno.
Vsem tistim, ki kanijo to poletje odpotovati v lombardsko prestolnico, zato namig: ves smisel tokratnega Expoja je strnjen v dobro uro trajajoči predstavi edinstvenega Cirkusa de Soleil, pripravljeni posebej za to priložnost. Allavita (V čast življenju) se imenuje, v njej mednarodno pisana druščina cirkuških umetnikov na pesniški način zapoje hvalnico življenju na našem planetu. “Kokice” med občinstvom niso dovoljene, telefoni morajo biti ugasnjeni ... Vsaj nekaj spoštovanja (pre)sitih do preostalega sveta.
