Niti Plestenjak tokrat ni pomagal

Berem in ne morem verjeti: Rdeči križ Slovenije je z velikim dobrodelnim koncertom uspel zbrati piškavih 65 tisočakov, kljub televizijskemu prenosu v elitnem sobotnem večeru ... Slovenci, tudi dojenci so všteti, si od ust torej nismo utrgali niti ubogih petih centov ... Pomagale niso niti prisrčno ganljive podobe otrok, ki jim je Rdeči križ omogočil počitnice na morju, pomagal ni Jan Plestenjak, nesporna zvezda popevkarskega večera: izkupiček je bil manjši od vrednosti cunjic in šolencev prve vrste občinstva na njegovih koncertih v cankarju.

So mar Slovencem začele presedati “podarimo dobroto-prisluhnimo srcu-podajmo si roke” zadeve? Letos jih je bilo veliko: ujme so pustošile, ljudje zbolevajo in potrebujejo drago zdravljenje, brez najosnovnejših življenjskih potrebščin je vse več soljudi ... Dobrota in radodarnost postajata spremljevalec kriznih časov in obenem znanilec potrebe, da se nekaj temeljito spremeni. Ko edini izhod iz stiske in tegob ostane dobrodelnost, je z družbo marsikaj hudo narobe. Prepustiti zagotavljanje vsega, kar presega golo preživetje, dobrohotnosti darovalcev, je početje, nevredno urejene države.

Treba je zategniti pasove, živeti po svojih možnostih, odmeva iz hrama ljudske oblasti, prejšnje in zdajšnje. Kot božja mana za ušesa delodajalcev: varčevanje, varčevanje ... A pustimo gospodarje in upravljalce njihovega premoženja tokrat vnemar, njihovega početja, pravijo, pač ne moremo presojati skozi očala morale, človečnosti ..., temveč zgolj skozi stopnjo donosa kapitala, rast čistega dobička ...

Novi predsednik vlade skuša obuditi nekatere, v pehanju za brezpogojnim uspehom prezrte ali pozabljene občečloveške vrednote, jih pregnesti in na njih graditi uspešnost svoje ekipe. Lepo, hvalevredno. Za državljane bi bilo naravnost blagodejno, če bi tako tudi ukrepal, postavil pravila za bolj pošteno porazdelitev bremen v težkih časi. Za to ima moč, ki so mu jo dale volitve. Z večino, ki jo ima menda socialno čuteča koalicija, bi skozi proceduro, recimo, zlahka spravil spremembo višine plač poslancev. Ti so si sicer pred dvema letoma plače zamrznili in celo nekoliko znižali, a še zdaleč ne delijo usode svojih sodržavljanov, njihovih volilcev.

Gospod predsednik vlade je gotovo bister mož, njegovo moštvo je strokovno podkovano in ne potrebuje pomoči pri tako enostavnem opravilu, a vseeno si mu drznem prišepniti vsaj dva tehtna razloga za tak častivreden korak.

Takole vzemimo, najprej načelno: ker so poslanci izvoljeni predstavniki vsega ljudstva, morajo z njim deliti tudi gmotno usodo. Nič več in nič manj naj poslanci ne dobijo za svoje delo, kot v povprečju prejme zaposleni Slovenec. Namesto okrogle tri čiste tisočake, kolikor znaša z vsemi dodatki vred povprečna plača izvoljenca, torej zgolj dober tisočak. Saj ne, da bi jih želeli prikrajšati za kak fin kostimček ali kravato, pa niti mode cenenih kratkih belih nogavičk iz prvega sklica samostojnega parlamenta ni treba obujati ...

Če pa se bo kdo od poslancev ob takšnem predlogu, ki res zaudarja po uravnilovki iz zatohlih svinčenih časov, namrgodil, naj jim premier postreže s časom primernejšo razlago. Tisto o parlamentu, recimo, ki je pravzaprav podjetje, zadolženo za sprejemanje ukrepov, potrebnih za zdravje še večjega podjetja, države. Slednja, kot vemo, je hudo zadolžena, tudi po zaslugi zakonov, ki so jih (ali pa ne) sprejemali poslanci. Zatorej morajo biti tudi slednji deležni varčevalnih ukrepov (glej zgoraj), časovno omejenih, seveda. Vse dotlej, dokler po zaslugi njihovih strokovnih odločitev domači bruto proizvod tri leta zapored ne bo kazat triodstotne rasti. V tem primeru se jim premalo izplačano poračuna. Enostavno, kajne?

Enomesečni prihranek, kakih 270 tisočakov bi se ga nabralo v zgolj enem mesecu, pa naj vlada nakaže Rdečemu križu.