Slovenci smo ene mone
Ko se človek odpravi v kraje, o katerih je že marsikaj slišal in bral, a jih ni še doživel, ga na pot pospremijo - pa čeprav se še tako trudi, da bi njegova predstava o njih ostala deviška - podzavestni predsodki. Da je na severu vse čisto in urejeno, na jugu pa se življenje vrti bolj šlampasto, recimo. Da tam gori spoštujejo državo in njena pravila, tam doli pa se nanje požvižgajo. Saj veste, sedem desetletij življenja v bratstvu, ki se je raztezalo od Triglava do Đevđelije, se vtisne v kolektivni spomin ...
Na pogosto krivičnost tovrstnega posploševanja sem pomislil med nekajdnevnim bivanjem na drugem največjem sredozemskem otoku, Sardiniji. Tjakaj so me pospremile burne domače razprave o proračunskem varčevanju, kleščenju malo tu in malo tam. In če mene vprašate (pa tudi če me ne) - najmanj v hramu demokracije, česar se nikoli ne bom naveličal ponavljati.
In ko sem takole sem ter tja, pravzaprav kar pogosto, lovil januarsko sonce v družbi krepkega espressa, sem se zdrznil: jebenti, pa saj venomer poleg skodelice na pladnju dobim račun, tisti ta pravi, davčni, na katerem lepo piše, koliko cvenka bo šlo v malho italijanske države. Pa sem pomislil: če je to na tem otoku (in ne le na urejenem ter redoljubnem severu) znala urediti italijanska država, zakaj potem jaz doma še vedno mirno srebam to žlahtno poživilo, kelnarci pa pustim na mizi tisti drobiž, saj ceno tako ali tako poznam. Saj vem, nakopal si bom gnev prijaznih točajk, gostincev, ki spoštujejo zakone, za tovrsten nadzor zadolženih inšpektorjev ... A dejstvo je, da slovenski državi še vedno med prsti spolzi veliko denarja. Denarja, s katerim bi bil morda marsikateri varčevalni ukrep nepotreben ali blažji.
Takisto tam doli sem se zapletel v pogovor s prijaznim možakarjem, brivcem po poklicu. Seveda je bentil čez požrešno državo in njene pisarniške zajedalce v kopenski prestolnici. Pa robantil čez davkarijo, ki da mu z nadzori diha za vrat. Tutto il mondo è paese, bi rekli naši zahodni sosedje. A so so naučili, da tako pač mora biti. Pa pri nas? Kdo od nas ni še nikoli zavrnil ponudbe mehanika, pleskarja, vodovodarja ..., da mu bo delo opravil ceneje, če od njega ne boste zahtevali računa? Dvignite roko ... Živimo v utvari, da smo privarčevali, pa čeprav nam nihče ne more zagotoviti, da bi bila storitev z računom kaj dražja. Solidarni smo z utajevalcem in se ne zavedamo, da na koncu zgodbe država tisto, kar potrebuje, odtegne nam, ki živimo le od mezde. Stavim glavo, da se ne bi cene storitev z uvedbo davčnih blagajn dolgoročno zvišale niti za cent, saj bi vsaj tu tržišče odigralo svojo vlogo uravnalca.
Eh, pa kaj bi zgolj nergali čez našo očetnjavo in nje oblast. Prav je, da tudi kaj pohvalnega napišemo o njenem početju. Srce mi je zaigralo, ko sem izvedel, da kani prepoloviti denar, namenjen univerzi Emuni. Kaj pa je to, boste porekli. Naj neukim za silo pojasnim: pred dobrimi šestimi leti smo jo dobili, sedež ima v Portorožu. Z velikim pompom je njeno rojstvo pospremil tudi časnik, ki ga držite v roki: da je to zgodovinski dogodek, smo zapisali na naslovnici. In kaj je prineslo teh pol ducata let? Tako rekoč ničesar: univerza, ki naj bi postavljala mostove znanja čez Sredozemsko morje, še do včeraj ni imela ne profesorjev ne programov in ne študentov. Lani so skrpali skupaj en magistrski program, nanj je vpisanih - verjeli ali ne - šest (6) študentov iz dežel, kjer pihajo sredozemske sapice. Čeprav gre za zasebno univerzo, ki naj bi živela od šolnin in donacij, je slovenska država vanjo do sedaj blagohotno vložila približno štiri milijone evrov. Da se ve, da znamo biti tudi mi pomemben ud v častivredni družbi šejkov in ostalih dobrotnikov. Gospod Cerar: ne le prepoloviti, ukiniti je treba akademski turizem Emunija, ob katerega koritu je nekaj let prav prijetno živela peščica (tudi slovenskih) izbrancev. Če zmorejo imeti šejki svetovno prvenstvo v rokometu in nogometu, naj vzdržujejo še Emuni.
