Starman ni zmogel, Popoviču je uspelo

Pa smo jo dobili, občino Ankaran, z županom in občinskim svetom. No, dobili so jo predvsem tamkaj živeči ljudje, ki bodo lahko poslej krojili svoje življenje po lastni volji.

Dve desetletji sta minili, odkar je ustavno sodišče presodilo, da podoba, predvsem pa vsebina Mestne občine Koper ni v skladu z zakonom o lokalni samoupravi, da preveč odstopa od koncepta mestne občine, da združuje nezdružljivo - mestno središče, primestje in podeželje. Na to je vsaj desetletje vneto opozarjal koprski odvetnik Danijel Starman. Pri tem ga je vodilo načelo legalnosti, češ, odločbe ustavnega sodišča je treba spoštovati, v vsaj enaki meri pa politični interes slovenske desnice, ki je na vsak način skušala razbiti koprsko rdečo trdnjavo. Tedaj vladajoča leva občinska oblast jo je branila z jasno izraženo referendumsko voljo ljudi, ki so bili proti razbitju občine na tri ali celo na pet novih, manjših. V isti sapi pa je preračunavala, kako bi nove občine vplivale na izid državnozborskih volitev. Status quo je namreč levici tako rekoč zagotavljal dva poslanska mandata ...

V tej politični igri so ta kratko potegnili predvsem prebivalci koprskega zaledja. Daleč od oči, daleč od denarnice, bi lahko parafrazirali staro Endrigovo popevko. Ne le, da so nekateri najbolj obrobni deli občinskega ozemlja ostajali brez osnovne infrastrukture in da se kakovost njihovega življenja ni mogla meriti s tistim v središču mesta ali na njegovem obrobju, tudi evropski denar, ki bi izravnal to neskladje, je večinoma zaobšel relativno bogato koprsko občino. Čas je tekel in status MOK je postal najstarejši primer neuresničitve odločbe ustavnega sodišča.

Potem je nastopilo županovanje Borisa Popoviča, njegov brezkompromisni slog vodenja skupnih zadev, po lastni podobi, brez priziva, hiperaktivno. Kdor ni z mano, je proti meni, pred menoj ni bilo ničesar, jaz najbolje vem, kaj je za vas dobro ... Ni pravzaprav jasno, kaj je bila prelomna točka, ko so se Ankarančani odločili reči ne in so krenili po svoji poti, a se je gotovo dolgo časa kuhalo. Na svoji strani so imeli dragocenost območja, na katerem živijo, še zadnjega relativno nepozidanega, s pogledom na morje. Koprski župan ni nikoli skrival, da ima z njim velike načrte ... Obetala se jim je luška renta, povsem zadostna - ob vseh drugih virih - za življenje v eni najbogatejših slovenskih občin.

Na drugi strani zaliva so zagnali vik in krik, najeli so pravnike in lobiste ... Tudi italijansko manjšino, hudo prilagodljivo vsakršni oblasti, so vpregli v gonjo proti novi občini, čeprav nihče ni uspel dokazati, da se bo njen položaj kakorkoli poslabšal. Marsikdo se je spraševal, ali je zaradi župana, ki ne posluša drugače mislečih, res potrebno razbijati občino, ali ni morda bolj modro počakati na sogovornika v Verdijevi, ki bi znal prisluhniti ... V Ankaranu je prevladalo mnenje, da je bolje vzeti škarje in platno v svoje roke, preden jim podobo kraja in ozemlja po svoji meri ukroji nekdo drug. A le legalistični doslednosti predsednika državnega zbora Janka Vebra se imajo Ankarančani zahvaliti, da so šli v nedeljo na volišče, pa seveda debelokožni vztrajnosti pobudnikov za ustanovitev nove občine, s svežim županom na čelu.

Nihče ne dvomi, da bi bila enotna Mestna občina Koper (pustimo vnemar njeno še vedno sporno, z obsežnim zaledjem obremenjeno mestnost) močnejši sogovornik države. Zgodilo se je, kar se pač je, živeti bo treba v normalnem sosedstvu. Ki pa ga še vsaj še štiri leta ne bo, saj je koprski župan že napovedal urejanje delitvene bilance na sodišču, ne pa za pogajalsko mizo.

Mu bo morda do konca uspelo uresničiti Starmanove sanje, še nadaljnjo delitev občine? Rezultati z nekaterih volišč so sila zanimivi ...