Tina, Peter, regrat in frtaja s šparglji
Še dobro, da je zima mimo. Regrat, vsaj na Primorskem, že obilno odganja in s svojimi zdravilnimi učinki kliče v naravo, na sprehod. Tja seveda, do koder ne sežejo sprehajalne poti štirinožnih človekovih najboljših prijateljev ... In zadnji konec tedna je bil kot nalašč za ta zgodnje spomladanski obred, ki se mu v Istri lahko postavi ob bok samo še nabiranje divjih špargljev. Pa ste opazili, da je bilo v nedeljo dopoldne, ko se je vreme uneslo, podeželje istrskih mest skorajda povsem pusto? Žive duše ni bilo na travnikih, obronkih gričev ... Seveda, ko pa so skoraj vsi obsedeli pred televizorji in gledali naša Petra in Tino. Peter Prevc in Tina Maze sta kriva, da iz primorskih kuhinj konec tedna ni dišalo po frtaji s šparlji.
Kriva sta seveda tudi tega, da nista zmagala, saj smo Slovenci menda rojeni zmagovalci, a ne? Zmagujemo v gospodarskih dosežkih, ljudskem blagostanju, kulturi, poštenju, znanstvenih dosežkih ... Pa se znajdeta ta dva, ki si zmagoslavje pred nosom pustita odnesti nekim jodlarjem. Tako je porekel ljudski glas na tistih žvižgastih spletnih straneh, ki vse bolj krojijo javno mnenje, zrcalijo vso bedo slovenskega (raz)uma in neozdravljenih frustracij. Neuspehi (relativni, v tem primeru) drugih so postali duševna hrana Slovencev, privoščljivost njihova poglavitna značajska poteza. Kogar v svetu spoštujejo in povzdigujejo, je doma deležen jedkih komentarjev, ker je tokrat zastal korak pod vrhom ... Pa saj gre samo za šport in ne za primat, kdo bo prvi zakoračil na Venero, zaboga! Tina Maze je svetovnemu športu (in sebi) dala že toliko, da ji nihče od obrekljivcev ne seže niti do prve zaponke smučarskega čevlja. Peter Prevc je očitno narejen iz takega testa, da bo v športu, ki ga sicer jemljejo resno le v peščici držav, še dolga leta na vrhu ali tik pod njim ... Če se seveda zoper njega ne bodo zarotile mračne sile nemško-avstrijskega zavezništva, kot nas želi prepričati naš vrli doktorski komentator.
Pa smo pri naši presvitli televiziji, nacionalni seveda. Ta navadni športni dogodek (resda nabit z zvrhano mero tekmovalnega zanosa) napihne v balon vesoljnih razsežnosti, ki zasenči vse vragolije in nečednosti domačih politikov. Celo islamski fundamentalisti in njihove žrtve postanejo manjše zlo od nepoštenih sodnikov, ki nam kratijo pravico do popolne zmage. Zarota, ena sama zarota proti majhnemu slovenskemu narodu, vam pravim.
Pustimo tokrat vnemar obrtniško spretnost, ki veleva, da je najboljši komentator tisti, ki utihne, ko dogajanje že samo po sebi - in podprto z nazorno sliko - doseže svoj dramaturški vrhunec. Po vsem vreščanju in vzdihovanju se kot odjemnik električne energije in posledično plačnik TV naročnine vprašam: so slovenski športni komentatorji plačani, da nas v najbolj napetih trenutkih zasipajo z nepomembnimi podatki, obenem pa nas prikrajšajo za čisti estetski užitek - pogled na tekmovalca v vsej lepoti njegove športne geste?
Ker smo že pri Planici, tokrat - kljub gradbišču - še bolj veličastni s svojo ljudsko kuliso in z letalnico, proti kateri je rekordni Vikersund drsalniški spaček, ne morem mimo alkohola. Tistega zvarka, o katerem se zadnje dni krešejo mnenja, ali ga je modro znova spustiti med obiskovalce športnih prireditev. Nak, je rekla ministrica za zdravje. Ali spoštovana gospa meni, da se pijanci rojevajo ob skakalnicah, nogometnih igriščih in v bifejih balinarskih klubov? Je morda kdo stopil na hudičevo pot alkoholnega odvisneža zato, ker se ga je v najstniški druščini malce nacedil, ko je praznoval zmago Primoža Peterke?
Korenine so veliko globlje, segajo tudi do tja, kjer krojijo kakovost našega življenja. Ne bi bilo tudi zaprtje bifejev na Šubičevi in Gregorčičevi blagodejno?
