Zakaj se neprestano derejo name?

Trn v peti
, posodobljeno:

Srbi so duhoviti ljudje. Eden njihovih drobcenih štosov je tudi tale: Zakaj Bato ne zahaja v opero? Ker mu ni všeč, da se nekdo nanj neprestano dere ...

Na misel mi je prišel v teh dneh, ko berem o kadrovskih spremembah, ki jih očitno kanijo izpeljati na nacionalni televiziji. Ne bom se spuščal v način - o tem je pred tednom dni na tem mestu veliko povedala kolegica Jana Krebelj. Pero bom zastavil kot gledalec in odjemnik električne energije, plačnik tv programa nacionalke, skratka. In ne mislim razpredati o kuharskih oddajah v deželici na sončni strani Alp.

Informativni program je tisto, kar me zanima. Prav nacionalna televizija je namreč tista, ki naj bi zagotavljala visoko kakovostno informacijo, osvetljevala dogajanje iz vseh možnih kotov, skozi komentarje ponujala njihovo razlago ... Svoje delo - z neizogibnimi zdrsi - opravlja spodobno. Ustvarjalci informativnih oddaj so naša ušesa in oči - od newyorške borze do otvoritve vodovoda v Spodnji Kungoti. In za to plačujejo hudo ceno ... Premalo škandalov in umorov, premalo posilstev in ropov ... Gledanost jim pada pod naskokom komercialnih televizij, ki se lahko ravnajo le po zakonitostih gledanosti.

Infotainment se tej mešanici informacij in zabave menda reče. “Naša” Darja Zgonc je bila žlahtna inačica tega novega pristopa, ki ga je pri zahodnih sosedih uvedla Lilli Gruber, vse ostalo, kar je sledilo, pa je en velik cirkus. Mlade novinarke in novinarji nas namesto z argumenti prepričujejo s kričanjem, voditeljice (eh, Kerčmarjeva ...) nas namesto do mirne pike na koncu popeljejo v dramaturške višave, voditelji rinejo v svoje goste z najbolj zašiljenimi strupenimi sulicami in jih prepričujejo v svoj prav ...

Priznam, staromoden sem. Nacionalna televizija je zame še edini otok novinarske normalnosti ... Za zdaj ... kajti že jutri bo verjetno vse drugače. Če bo vajeti informativnega programa v roke res prevzel Bojan Traven, kot se vse zdi, bo v ihti za gledanostjo nacionalka postala kopija komercialnih televizij. In kopije nikoli niso dobre. Če k temu prištejemo še popotnico, ki jo gospod nosi s seboj ... Saj ne, da je častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije nezmotljiv organ, a da nekdo desetkrat krši kodeks novinarskega dela, je znamenje, da si svoje delo predstavlja hudo po svoje. Bomo videli, dobesedno.

In kam se zateči pred ceneno, napadalno televizijo? Medijski prostor je majhen, prestreljen z željo po čim večji gledanosti. Se bo tudi pri nas pojavila kaka La7, majhna, a kakovostna televizijska hiša, v kateri je zatočišče našel cvet italijanskega televizijskega novinarstva, sitega vpletanja politike in kapitala? Že omenjena Lilli Gruber, pa Gad Lerner, Enrico Mentana in Michele Santoro delajo zanjo - in za gledalce. Malo verjetno. Morda pa bo Janšev medijski projekt na noge postavil kaj podobnega ... Šalim se, zgolj za politične aktiviste Možinovega kova bo prostora.

In ker smo že pri televiziji. V dopustniškem brezdelju, ko se prsti sprehajajo po daljincu, človek naleti na temačno in puklasto televizijsko omizje. Razpredajo o prihodnosti televizijskih medijev. In, glej ga, zlomka, spet vidim obraz nekdanjega kolege Tina Mamića. Ven in ven stare marnje ... Kako je bil uspešen novinar, ki so ga šefi cenili in nagrajevali (čeprav se nihče tega ne spomni), kako je naklada Primorskih novic pod njegovim urednikovanjem rasla (čeprav tudi njemu znane številke to zanikajo), kako je bil, ubožec, politično cenzuriran, ko je omenil rdeče direktorje ... Eh, Tino, jaz sem te, priznam. Pa ne zaradi rdečih direktorjev, temveč zato, ker je bil tvoj komentar povsem vajeniško zanič.

Ima pa bivši sodelavec v nečem le prav: v novinarskih hišah se premalo ukvarjamo z vzgojo mladih sodelavcev. Posledice se pri nekaterih še vedno poznajo.