Košarkarski doblóni* na ogledu
Pred vsakim prvenstvom se ponavlja enaka zgodba, ko praktično vse reprezentance "preštevajo mrtve", selektorji pa tuhtajo, kako bi nadomestili manjkajoče.
Tudi Slovenija ima za seboj bogato zgodovino odpovedi, pod žarometi pa bo seveda predvsem Goran Dragić, morda celo najbolj zveneči organizator igre na letošnjem mundobasketu.
Pogojno bi v kategorijo starejšega od bratov Dragić sodil tudi najstarejši iz dinastije Lorbek, toda Erazma zadnji dve leti močno pestijo poškodbe in zvezdnika EP 2009 na Poljskem po dolgem čakanju znova ne bo na velikem tekmovanju
Gromko najavljana ameriška reprezentanca, s katero se bo Slovenija tik pred startom SP pomerila v Gran Canarii, bo v Španijo pripotovala močno zdesetkana, saj so se odpovedi v njenih vrstah kar vrstile. Kobe Bryant, Paul George, Kevin Durant, Dwyane Wade, LeBron James, Kevin Love, Chris Bosh ..., so zgolj nekateri, ki bi si jih legendarni trener Mike Krzyzewski želel v moštvu. Od dvanajsterice prvakov iz Turčije 2010 bosta dvojčka predvidoma naskakovala le Stephen Curry in Derrick Rose - in še slednji je vprašljiv. Na prvem uradnem izpitu so sicer razbili močno Brazilijo, ki pa s Marcelinhom Huertasom, Leandrom Barboso, Tiagom Splitterjem, Raulom Netom in Andersonom Varejaom gotovo še ni rekla zadnje besede, kajti opomogla si je tudi njihova zveza in igralcem ni več potrebno zbirati denarja za opremo ali namestitev. Mimogrede: Love je medtem z “delovnim obiskom” skušal opogumiti Filipince (planetarno žoganje pod obroči so zadnjič izkusili leta 1978, ko so na domačem SP pospremili zmago Jugoslavije) ter ob Američanih za favorite proglasil Argentino, Turčijo, Litvo, Brazilijo in - Slovenijo!?
Verjetno ameriški center ni najboljše obveščen o argentinskih težavah, kajti doma ostajata Manu Ginobili in Carlos Delfino, brez njiju pa bo zlata generacija “gaučov” le težko doživela labodji spev v rezervni domovini, na katero jo kot večino špansko govorečih držav vežejo številne športne, kulturne in civilizacijske vezi. Španščina s pridihom amero-angleščine je pogovorni jezik tudi v portoriški reprezentanci, ki upa na presenečenje z zanimivo mešanico rutinerjev CarlosaArroya, Jose Juana Baree, Renalda Balkmana, Daniela Santiaga in mladih upov (Carlos Rivera, Alex Franklin, Angel Vassallo). Slovenija bo že v skupini izkusila dva močna nasprotnika, pri čemer Litvance na čelu z JonasomValančiunasom in Mantasom Kalnietisom - manjka Linas Kleiza - dobro pozna, večja neznanka pa so Avstralci, ki so pred dnevi sredi Antibesa premagali Francijo in gotovo nekdanji zmaj Aron Baynes, David Andersen, Nathan Jawai & Co. ne bodo zlahka položili orožja.
Evropski prvaki Francozi so brez Tonyja Parkerja in Nanda de Cola precej šibkejši, rock'n'roll pa je težko pričakovati tudi od preostalih evropskih ekip. Grčija pogreša Vasileosa Spanulisa, kar bosta skušala nadomestiti KostasPapanikolau in Vangelis Mantzaris, ki sta kljub relativni mladosti že dokaj izkušena, za večji uspeh pa bo moral Ioannisu Bourusisu pod košema konkretno priskočiti na pomoč 19-letni in 211 cm visoki čudežni deček Giannis Antetokounmpo iz Milwaukee Bucks.
Turčija že po tradiciji med najboljše posega zgolj na domačem igrišču, Srbija pa se muči s poškodbami NemanjeNedovića, Miloša Teodosića in NenadaKrstića. Tempirana bomba bi lahko bila Hrvaška, četudi brez Marka Tomasa, toda Krunoslav Simon, Bojan Bogdanović, Ante Tomić, DamjanRudež in predvsem mladi Dario Šarić lahko uničijo vsakogar. Posebna zgodba je Španija (več v posebnem prispevku), ki je še zadnjič zbrala svoj izjemen rod.
Azijske in afriške države lahko računajo zgolj na občasna presenečenja, podobno velja tudi za Ukrajino, Finsko, Mehiko in Novo Zelandijo, izjemno motivirana pa bo Dominikanska republika, ki se ji je naposled uspelo uvrstiti na velik turnir. Jack Martinez in James Feldeine sta morda v senci Eulisa Baeza ter dolgoletnega NBA-jevca Francisca Garcie, vseeno pa ne bi škodilo, če bi jih naši preučili kot morebitnega tekmeca v osmini finala. BP
* doblón - španski srednjeveški zlatnik