Francija tudi proti tradiciji

Pri novem pohodu na evropski prestol pa galske peteline čaka trnova pot, kar potrjuje praksa gostiteljev zadnjih prvenstev. Leta 2005 se je domači “šampionat” za Srbijo in Črno goro ter njenega trofejnega selektorja Željka Obradovića končal s polomom. Dve leti kasneje je programirano prvakinjo Španijo, ki se je kitila z naslovom najboljše na svetu, v finalu šokirala Rusija. Poljaki leta 2009 na EP resda niso imeli šampionskih ambicij, zato pa so vsaj na medaljo bolj ali manj na glas računali pri zadnjih gostiteljih, Litvi leta 2011 in tudi Sloveniji (2013). Obe reprezentanci sta izpadli že v četrtfinalu tako kot tudi Španija lani na domačem svetovnem prvenstvu (SP), kjer s(m)o jo že vsi videli v zaključnem boju za zlato z Američani.

Francija in Španija

Francija si torej ne more kar rezervirati vstopnice za zaključna dvoboja za medalje, ki bosta na sporedu 20. septembra. Tekmovalni sistem oziroma žreb ji bo namenil zahtevnega nasprotnika iz tako imenovane skupine smrti že v osmini finala. Francija je dobro stopnjevala formo na zadnjih dveh velikih tekmovanjih. Na ključni tekmi v četrtfinalu je ugnala gostitelje, pred dvema letoma Slovenijo na EP, lani pa še Španijo na SP, kjer ni bilo Tonyja Parkerja. Francozi so tudi brez enega najboljših organizatorjev igre na svetu pokazali svojo kakovost in osvojili bron.

Parker bo spet oblekel dres po reprezentančnem premoru, v izbrani vrsti Vincenta Colleta pa so z nekaj izjemami (Joakim Noah, Thomas Heurtel, Alexis Ajinca) zbrani domala vsi francoski asi, vključno z Borisom Diawom in Nicolasom Batumom, ki dajeta francoski igri širino in globino. Napadalnega talenta jim torej ne bo manjkalo, se pa košarkarji ne ponašajo s takšnim obrambnim zidom, kot se denimo rokometaši.

Španija, ki je lani še drugič zapovrstjo ostala brez odličja na SP, bo lovila še peto zaporedno medaljo na prvenstvih stare celine. Seznam pogrešanih sicer ni kratek. Morda še najbolj občutna bo odsotnost enega najboljših centrov na svetu Marca Gasola, ki je v zadnjih letih stopil iz sence slavnejšega brata Paua. Starejši Gasol bo kljub lanskemu razočaranju spet oblekel španski dres. Zato pa ne bo zraven drugega zaščitnega znaka španske košarke v zadnjem desetletju Juana Carlosa Navarra. Manjkala bosta tudi Jose Calderon in Ricky Rubio, vseeno pa je nabor sijajnih košarkarjev (Rudy Fernandez, Llull, Nikola Mirotić, Sergio Rodriguez ...), ki jih ima povratnik na špansko klop Sergio Scariolo, dovolj širok in raznovrsten. Nenazadnje jedro reprezentance tvorijo člani madridskega Reala, ki je letos osvojil evroligo.

Sod smodnika

Srbija bo skušala potrditi ali celo nadgraditi lanski dosežek s SP. Berlinska skupina pa bo za srbske orle vse prej kot ogrevanje, kakršen je bil lanski uvod v Španiji. Selektor Aleksandar Đorđević bo sicer pogrešal visokega centra Bobana Marjanovića pod košem, a je reprezentanca izkušena, raznovrstna in uravnotežena po igralskih položajih. Glavno vprašanje pa je, ali bodo Nemanja Bjelica, Miloš Teodosić, Bogdan Bogdanović, Nikola Kalinić, Miroslav Raduljica in druščina spet sestavili zmagovito kombinacijo na igrišču.

Evropska prvenstva že od začetkov ne prinašajo sreče gostiteljem. 38 jih je bilo odigranih do letos, gostitelji so lahko doma proslavili naslov le desetkrat. Slast zmage pred svojimi navijači so doživeli Litva (1937,1939), Egipt (1949), ZSSR (1953, 1965), Madžarska (1955), SFRJ (1975, 1989), Grčija (1987), Nemčija (1993).

Litva je zavoljo svoje tradicije in kot neusahljivi vir nadarjenih košarkarjev vselej v krogu favoritov za odličja. Prekaljeni selektor Jonas Kazlauskas jih je na zadnjih dveh velikih tekmovanjih pripeljal vsaj do polfinala. Mantas Kalnietis, Jonas Valančiunas, Mindaugas Kuzminskas, Donatas Motiejunas sicer še zdaleč nimajo toliko talenta kot reprezentanca Arvidasa Sabonisa in Šarunasa Marčulionisa, a še vedno dovolj. Grčije z vrsto prekaljenih košarkarjev ne gre nikoli odpisati. Še posebej če bo Vassilis Spanoulis zdrav in pri močeh na napornem turnirju.

Osvežena Hrvaška si po dveh desetletjih želi spet medalje na velikem tekmovanju, Nemčija ima Dirka Nowitzkega, ki je kljub 38. letom lahko še vedno dominanten v evropskih okvirjih, Italija pa poimensko najmočnejše posameznike v zadnjem desetletju. Odprto ostaja vprašanje moštvene povezanosti. Turki in Rusi v zadnjih letih še največ vlagajo v (klubsko) košarko in so vedno v ožjem ali širšem krogu vsaj desetih evropskih reprezentanc, ki si želijo priti do medalje ali do vozovnice za olimpijske igre. Med njimi je kljub osiromašeni zasedbi tudi Slovenija. Na zadnjih petih EP se je vselej prebila vsaj do četrtfinala. Tudi presenečenja, kot je bila pred štirimi leti Makedonija ali pri nas Ukrajina, pa ob vse večji izenačenosti in priložnostnim naturaliziranim okrepitvam niso izključena.

Glavni favoriti:

> 1. Francija

> 2. Španija

> 3. Srbija

> 4. Litva

> 5. Grčija

Favoriti v senci:

> 1. Hrvaška

> 2. Rusija

> 3. Turčija

> 4. Italija

> 5. Nemčija

ROK MAVER