Končno si bo lahko v miru ogledal igre
Vodja slovenske olimpijske ekspedicije v Riu de Janeiru, veslač Iztok Čop, je od osamosvojitve Slovenije do danes nastopil na vseh šestih olimpijskih igrah in se domov vrnil s štirimi medaljami. Če k temu dodamo še dvanajst odličij s svetovnih prvenstev, je jasno, da je Čop trenutno največja slovenska športna legenda.
Začelo se je z zgodovinsko, prvo medaljo za Republiko Slovenijo - bronom v dvojcu z Denisom Žvegljem na OI v Barceloni leta 1992. V Atlanti leta 1996 je v enojcu pristal na nehvaležnem četrtem mestu, štiri leta kasneje pa je v Sydneyju v dvojnem dvojcu z Luko Špikom osvojil prvo olimpijsko zlato odličje za Slovenijo. Na naslednjih igrah leta 2004 v Atenah sta Čop in Špik osvojila srebro, leta 2008 pa sta v Pekingu pristala na šestem mestu. Olimpijske nastope sta sklenila v Londonu leta 2012 z bronasto medaljo.
“Prvič odhajam na igre, ne da bi tam nastopal, zato sem razumljivo malce na trnih.”
Sedme olimpijske igre bodo za Čopa nekaj povsem novega, saj bo prvič v vlogi funkcionarja. “Prvič odhajam na igre, ne da bi tam nastopal, zato sem, razumljivo, malce na trnih. Obdobje tik pred igrami je bilo zelo naporno; ogromno je bilo treba postoriti, pri tem pa sem moral biti pozoren na vsako malenkost. Ko sem bil še aktiven veslač, so zame skrbeli drugi, sam pa sem se lahko osredotočil zgolj na priprave in tekmovanja,” o svoji novi vlogi pove Čop in hkrati prizna, da tokrat ne čuti tako velikega psihičnega pritiska, kot ga je kot tekmovalec. “Olimpijske igre pomenijo konec določenega tekmovalnega obdobja in odločilni izziv, kjer se neizprosno izkaže, kako si delal zadnja štiri leta. Po eni strani je torej težko biti olimpijski funkcionar, po drugi pa je vendarle lažje. No, in prvič si bom lahko v miru ogledal celotne olimpijske igre, ne samo veslaških tekem,” se veseli 44-letni Gorenjec.
Če je soditi po prvih vesteh o težavah športnikov v še ne povsem končani olimpijski vasi, bo imel Čop v Braziliji veliko skrbi. Ampak na njegovi strani so bogate izkušnje, kar bi v kombinaciji s slovensko iznajdljivostjo moralo zadostovati, da bo premagal vse težave.
Zanj boleča točka pa je najbrž ta, da tokrat na igrah prvič ne bo prav nobenega slovenskega veslača.
“Tokrat sicer res nimamo veslačev na igrah, medtem ko smo bili v preteklosti vajeni visokih uvrstitev. Lahko samo upamo, da bo kmalu spet tako. Trenutnega stanja v slovenskem veslanju pa se ne da opisati zgolj v nekaj besedah; potrebnega bi bilo več časa,” meni Čop, ki je tudi član izvršnega odbora Veslaške zveze Slovenije, v čolnu pa mu že sledi trinajstletna hči Ruby.
SANDI JERMAN