Marjan Fabjan vnovič dokazal svoj prav

RIO DE JANEIRO > Pred igrami so se zaradi hude poškodbe Ane Velenšek spet pojavili dvomi o trenerjevem delu, ki pa zdaj že skoraj dve desetletji s kolajnami dokazuje, da ve, kako do športnega uspeha. Vedno znova je tarča kritik zaradi izredno ostre discipline in zahtev do tekmovalcev, ki pa prisegajo na njegove metode.

Tudi Fabjana pestijo zdravstvene težave

"Kaj naj rečem. Vedeli ste vi, da ima Ana strgano prednjo vez in poškodovano notranjo. To se je zgodilo pred mesecem in pol, natančneje 6. julija in za Ano takrat ni bilo rešitve in poti na olimpijske igre," razlaga Celjan, popolnoma predan judu in ne skriva, da ima pred največjimi tekmami zaradi velikih pritiskov, ki jih doživlja, tudi sam zdravstvene težave. Najhuje je s pritiskom.

Da ima svojo voljo, svoj poseben način razmišljanja, ki pa prinaša olimpijske medalje, je viden na vsakem koraku. Zgodba se je ponovila tudi pri Velenškovi, kjer so vsi zdravniški pregledi pokazali, da je poškodba tako huda, da mora na operacijo. "Trdili so, da je operacija neizbežna in da je konec. Jaz sem strokovnjakom obljubil, da bo nastopila, v klubu pa sem pred vsemi povedal, da ne bo le nastopila, ampak, da se bo borila za medaljo, da bo zmagala in naj nihče ne pomisli, da ne. Rekel sem tudi, naj s skupno energijo v to verjamejo." Navkljub vsem strokovnim mnenjem je obdržal svoje cilje in za uresničitev poiskal svojo pot.

Ne želi si več takega meseca

Pri svojih odločitvah in vztrajanju pri pripravi na igre, s tekmovalko sta odločila skupaj, je vnovič poskrbel za govorice v judoističnih in športnih krogih. "Številni so me obsojali in obtoževali, da sem bolj pameten od vseh, a izkazalo se je, da imam prav." Fabjan pa priznava, da je bil to izredno naporen mesec, kakršnega si v življenju ne želi več.

Najhuje je bilo na tekmi sami, kjer je tekmovalki že v prvi borbi obrnilo koleno, protibolečinska tableta pa ji je omogočila nadaljevanje. "Rekla je, da nič ne čuti in šla sva naprej v popoldanski del. V boju proti Američanki sem ji rekel, da naj mi da znak, če bo kaj narobe in da je konec. Pred zadnjo borbo sem ji nato rekel, da je potreben le še en moment, nekaj sekund in lahko zmagaš," uspešen dan in uresničitev svojih želja in ciljev še razlaga 58-letni Fabjan.

Začel je v stari zapuščeni hiši

Uspešna zgodba slovenskega juda v članski konkurenci se je po njegovi zaslugi začela zdaj že davnega leta 2002, ko je sledil preporod te discipline pri nas, na evropskem članskem prvenstvu v Mariboru so padle prve kolajne po dolgih letih, natančneje po letu 1969, ko je bil uspešen zdaj že pokojni Stanko Topolčnik. Od takrat se Slovenija z največjih tekmovanj, v večini primerov po njegovi zaslugi, domov ni več vračala brez odličij.

In tako je tudi letos. Že pred igrami v Riu de Janeiru se je malodane vedelo, da bo Slovenija iz Brazilije prišla z judoističnim odličjem, zdaj se vrača z dvema, le malo je manjkalo, da bi se s tremi, saj je bil povsem blizu tudi Adrian Gomboc, ki trenira pri Urški Žolnir. Vsi so člani celjskega kluba Z'dežele Sankaku z Lopate pri Celju.

Začel je v stari zapuščeni hiši, ki jo skladno z uspehi dograjuje, zdaj je to že pravi center, kamor judoisti na priprave radi zahajajo z vseh koncev sveta. Dober glas se sliši v deveto vas in po uspehih judoistov z Lopate ni dolgo trajalo, da je Fabjan dobil priznanja za svoje delo doma in po svetu.

Ob vsem tem ostaja skromen, kot je to značilno za vse borce z judoističnih tatamijev. Čeprav ga v tujino vabijo s številnimi, finančno dobrimi ponudbami, se je Fabi, kot ga kličejo, odločil ostati doma. Tam, na svoji Lopati si je ustvaril tudi lep športni muzej, sam se rad pohvali, da premore njegova zbirka najstarejše kolo v Sloveniji. Ob strani mu stoji tudi partnerka Simona, s katero imata sina.

Cel Sankaku pa ima tam, na "parceli", še pravi, dvonadstropni avtobus iz Londona, ki mu ga je v zahvalo, da jo je pripeljal do zlate kolajne pred štirimi leti v britanski prestolnici, poklonila Žolnirjeva, zdaj trenerka v klubu.

STA