Tudi možgani potrebujejo trening

KOPER > V Dubaju, kjer prebiva, z mladimi plavalci sodeluje kot psihologinja. Letos je namreč Sara Isaković magistrirala prav iz te vede oziroma njene izpeljanke, ki je povezana s športom. T. i. “performance” psihologija pomaga tekmovalcem iz sebe v odločilnih trenutkih izvleči maksimum in doseči optimalen nastop. “Iz lastnih izkušenj vem, da je psihološka priprava zelo pomembna, morda celo ključna v finalnem boju osmih bolj ali manj izenačenih plavalcev. Lahko si še tako dobro pripravljen, a če ne izpelješ tekme po načrtih in dvomiš vase, ne boš dosegel želenega rezultata. Ob študiju in kot asistentka sem spoznavala, kaj vse se dogaja v možganih in da tudi oni potrebujejo trening,” razlaga plavalka, ki bo tokrat na olimpijskih igrah vodja slovenskih navijačev.

Sara Isaković je svoje najsvetlejše zvezdniške trenutke doživela leta 2008. Najprej je v Eindhovnu osvojila naslov evropske prvakinje na 200 metrov prosto, na olimpijskih igrah v Pekingu pa je v isti disciplini osvojila srebrno medaljo. V finalu je bila hitrejša le njena vrstnica, Italijanka Federica Pellegrini. Zgodovino je Isakovićeva pisala že leta 2005, ko je na svetovnem prvenstvu v Montrealu kot prva slovenska plavalka nastopila v finalu in osvojila peto mesto.

> Kakšna bo sploh vaša vloga v Riu?

“Navijaška. Kot izkušena olimpijka bom poskušala 18 izžrebanim navijačem pričarati olimpijsko vzdušje. Teden dni bomo navijali za naše športnike. Kolikor vem, bomo spremljali tekmovanja v kajakaštvu na divjih vodah, judu, plavanju, tenisu, rokometu, pa še kaj se bo našlo. Vsak dan bo na vrsti drug šport, če bo ostalo kaj časa, pa bomo obiskali še olimpijsko vas. Bivali bomo v hotelu na Copacabani, ogledali pa si bomo tudi znamenitosti Ria.”

> Kaj pričakujete od iger, na katerih ne boste več v vlogi tekmovalke?

“Manjša kot so pričakovanja, boljši je razplet. Sicer pa uživam v olimpijskem utripu, ki ni povezan s tekmovalnimi pričakovanji in odgovornostjo. Počitniško razpoloženje prav prija.”

“V Pekingu sem natanko vedela, po kaj sem prišla. Že dve leti pred nastopom sem vizualizirala medaljo.”

> Kakšni so spomini na vaše olimpijske nastope?

“Raznovrstni. Atene sem leta 2004 doživela kot uresničitev sanj. S 16 leti sem bila najmlajša plavalka v naši odpravi. Takrat sem se malo ustrašila ali pa morda celo hotela preveč. Če bi ponovila izid z mladinskega evropskega prvenstva, kjer sem zmagala, bi se prebila v finale. Tako pa sem osvojila 18. mesto. V Pekingu sem natanko vedela, po kaj sem prišla. Že dve leti pred nastopom sem vizualizirala medaljo. Bila sem optimalno telesno in psihično pripravljena. Po štiriletnem študiju v ZDA sem bila v Londonu leta 2012 spet v zelo dobri formi, a nisem več tako močno verjela vase. Po drugi strani pa sem na olimpijskih igrah že poznala tako širok krog športnikov, da sem uživala v druženju z njimi.”

ALEŠ SORTA