Latinskoameriška vzajemnost

Medtem ko sta bili zmagi Brazilije in Argentine proti nič več kot solidnima ekipama iz nekdanje Jugoslavije pričakovani, izstopata predvsem zmagi Čila proti Španiji in Urugvaja proti Angliji. Obe imata še posebno težo, saj sta s tem južnoameriška palčka (seveda v primerjavi z Brazilijo in Argentino) izločila evropska velikana.

Edino evropsko zmago proti “latinosom” je doslej vknjižila Švica, a bi se tudi tista tekma lahko končala drugače, če bi Ekvador imel nekaj več izkušenj. Zmaga Kolumbije proti Grčiji pa ne spada v krog presenečenj. Trenutni izkupiček južnoameriških reprezentanc je bistveno boljši kot na primer na SP v Južni Afriki, kjer so v dvanajstih tekmah le trikrat premagali Evropejce.

Kostarika še naprej preseneča. Po zmagi nad Urugvajem je v drugem krogu ugnala Italijo z 1:0 ter si zagotovila prvo mesto v skupini D in preboj v osmino finala, kar ji je edinkrat doslej uspelo na svetovnem prvenstvu leta 1990. O drugem mestu, ki še vodi v izločilne boje, bosta na torkovi tekmi odločala Urugvaj in Italija. Anglija je že izpadla.

Pred štirimi leti so bili v predtekmovanju sicer dokaj uspešni (tri zmage, trije remiji, samo en poraz), pravi masaker pa so doživeli v četrtfinalu, ko sta Nemčija in Nizozemska opravila z Brazilijo in Argentino, Španija pa s Paragvajem. Edini, ki je napredoval v polfinale, je bil Urugvaj.

Merjenje moči s staro celino predstavlja zanje edini pravi izziv in vprašanje ponosa. Prav zato so vsi skupaj z velikim navdušenjem sprejeli zmago Čila in Urugvaja proti nekdanjim kolonialnim metropolam. Med navijači južnoameriških reprezentanc je namreč občutiti vzajemnost, saj se praviloma medsebojno podpirajo na dvobojih proti tretjim reprezentancam. Kljub temu, da so med njimi precejšnja rivalstva (najbolj sovražna so med Brazilijo in Argentino ali med Argentino in Čilom), se ta v dvobojih z Evropejci odmaknejo v ozadje, kar pri evropskih navijačih ne drži. Uvodna uspešnost je povezana tudi z neverjetnim čustvenim nabojem tako navijačev, vse nacije, kot samih nogometašev.

Južna Amerika je zadnje SP gostila pred 36 leti (Argentina 1978), naslednjič bo prišla na vrsto čez kakšnih 20 let, zato si je marsikdo, ki si potovanja na druge celine ne more privoščiti, vendarle odločil za Brazilijo. Prav vse reprezentance iz zelene celine imajo ogromno navijaško podporo. S tem, da si večina tekem niti ne ogleda v živo, temveč se zabava v navijaških conah, v mestih in obiskuje pripravljalne baze svojih reprezentanc. Vse skupaj daje nogometašem neverjetno moralno oporo, da iz sebe iztisnejo še dodatno moč. Urugvajci so preprosto “pretekli” sicer pregovorno borbene Angleže.

Opazen je tudi organizacijski napredek pri malih južnoameriških nogometnih zvezah. Kolumbija in Čile, za Urugvaj je to veljalo že prej, so logistiko dvignili na evropski nivo. Morda tudi zato, ker v zadnjem obdobju vse več nogometašev iz teh držav igra v evropskih ligah. In to v klubih najvišje kakovosti: Barceloni, Atleticu, Manchestru, Juventusu, kar samo potrjuje, da Južnoameričani imajo kakovost, ki je kljub vsem pomembnim podrobnostim bistven element nogometne uspešnosti.

DENIS SABADIN