Tudi navijači se spreminjajo

Če je še pred desetletjem veljalo, da se je potovanja na drugo celino lotil samo z nogometom obseden moški, je struktura obiskovalcev mundiala zdaj bistveno drugačna. Samo v Riu se je zaradi SP nakopičilo najmanj 50.000 ljudi, za katere pa nogomet predstavlja samo izhodišče za počitnice.

Med najbolj znanimi “globetroterji” so Avstralci. “Seveda gledam nogomet, ampak nisem dobil vstopnic za tekme Avstralije. Tako si bom ogledal le tekmo Belgija : Alžirija v Belu Horizonteju,” je govoril Avstralec Brandon, ki si je ob tem vzel teden časa za raziskovanje Ria ter nato še nekaj dni za Sao Paulo. Pred tem si je ogledal Peru in Ekvador, čaka pa ga še amazonski pragozd. Vse skupaj tri mesece potovanj za ogled ene tekme svetovnega prvenstva...

Argentinska nogometna reprezentanca se je v soboto veselila zmage proti Iranu in uvrstitve v osmino finala svetovnega prvenstva. Diego Maradona si je tekmo v Belo Horizonteju ogledal v živo, vendar ne do konca, saj je tribuno zapustil predčasno. Ko je nekdanji argentinski reprezentant odšel, je Messi zadel. Predsednik argentinske nogometne zveze Julio Grondona je po tekmi dejal, da Maradona Argentini prinaša nesrečo. Eden najboljših nogometašev vseh časov mu seveda ni ostal dolžan. V televizijski oddaji je nekdanjemu šefu sporočil: “Budala. Misli, da je gol padel, ker sem odšel. Messi je zaslužen za gol, ne moj odhod.” In med govorjenjem v kamero je pokazal sredinec, namenjen Grondoni. “Želim mu povedati, da sem za vse, kar imam, delal. On je do vsega prišel z denarjem Fife.”

Američan Carlos, ki ima že na pogled mehiške korenine, ima podoben odnos do nogometa: “V žrebu sem dobil vstopnici za dvoboja ZDA z Gano in Portugalsko. A sem karto za slednjega vrnil, ko sem izvedel, kakšne so temperature v Manausu. Raje grem na izlet v Iguazzu.”

V teh brazilskih dneh sem spoznal še nekaj takih primerkov. Recimo Američana, ki ni natančno vedel, s kom bo njegova reprezentanca odigrala tretjo tekmo, ali pa Angleža, ki smo mu morali pojasnjevati, da iz skupine v drugi krog ne napreduje samo zmagovalec, kot je sam mislil, temveč dve ekipi iz vsake skupine. Veliko je soprog, ki so s prihodom na SP očitno zgolj ustregle možem, nekateri prijatelji so se potovanju v Rio priključili zgolj zaradi zabave, ne pa zaradi ljubezni do nogometa. In niso zgrešili, saj drugo največje brazilsko mesto ponuja veliko možnosti za sprostitev, s cenovno ugodno izvenpenzionsko ponudbo in milo klimo pa je idealno za organizacijo tovrstnih prireditev.

Marsikdo si je najprej rezerviral letala in prenočišča, nato pa je ostal brez vstopnic, ki so bile v zadnjih mesecih res redka dobrina. V tem pogledu bo morala Fifa narediti korak naprej, saj za nogometno gibanje ni dobro, če goreči navijači ne morejo dobiti vstopnic niti za eno tekmo SP. V primerjavi z zadnjima dvema SP je v Riu veliko nogometnih turistov, ki pa ne bodo videli prav nobene tekme v živo.

Posledično je tudi način navijanja drugačen, kot smo ga vajeni. Agresivni “ultras” navijači, ki so pogosto sovražno in nasilno nastopali proti nasprotnikom, so se umaknili “fun” navijačem, ki tekmo jemljejo kot družabni dogodek, na katerem se poskušajo čim bolje zabavati. Tipični predstavniki novega trenda v navijanju so Nemci in Avstralci.

Avstralcev, znanih globetroterjev, naj bi bilo v Braziliji 40.000, a se le četrtina med njimi nato tudi znajde na tekmi. Kljub temu je zanje dobro poskrbljeno, saj je Fifa zadela v polno, ko je postavila navijaške cone, v katerih lahko navijajo, se družijo in na sploh sklepajo nova prijateljstva. Prav to je ena najbolj bistvenih zadev 20. mundiala: mladi (in stari) z vseh koncev sveta se spoznavajo, s tem pa je tudi vse manj možnosti za sovraštvo in nerazumevanje med njimi in njihovimi državami. Prav sprememba strukture navijačev vpliva na to, da navijaške skupine niso več tako nasilne. Razen čilskega napada na medijski center drugih incidentov ni bilo.

Med navijači posebno zgodbo predstavljajo Argentinci, ki jih je največ in so med vsemi najbolj bučni. Zaradi geografske bližine pridejo na tekmo za dan ali dva, se nato vrnejo domov in spet obiščejo Brazilijo za drugo tekmo. Mnogi med njimi sploh nimajo vstopnic, ampak spremljajo svojo reprezentanco na treningih ali v okolici stadionov. Na črnem trgu so pripravljeni plačati tudi po 300, 400 evrov, a so pri tem večinoma neuspešni.

Seveda pa poseben draž v najbolj nogometni državi na svetu dajejo prav domači navijači. Oni dihajo s prvenstvom in skrbijo, da je vzdušje poleg nogometnega tudi zabavno.