Gorivo kljub znižanju trošarin dražje, sistem pod pritiskom: je nastopil čas za drugačen cenovni model?

Svetovni naftni trg v zadnjih letih ni prizanašal: v času covida so se cene surove nafte prepolovile in padle na okoli 20 dolarjev za sodček, po napadu na Ukrajino pa so presegle 100 dolarjev. Cene surove nafte so ponovno narasle tudi zaradi konflikta na Bližnjem vzhodu, ki smo mu priča, in se gibljejo okoli 100 dolarjev za sodček. Priča smo dnevnim nihanjem cen surove nafte, tudi navzgor, kar neposredno zvišuje borzne cene naftnih derivatov in se z zamikom preliva v maloprodajne cene.

40 % nafta, 55 % davki

Struktura maloprodajne cene litra goriva jasno pokaže, da trditve, da “vse poberejo trgovci”, ne držijo. Trgovinska zbornica Slovenije (TZS) poudarja, da približno 40 odstotkov cene predstavlja nabavna cena goriva, okoli 4 do 5 odstotkov trgovska marža, preostalih približno 55 odstotkov pa trošarina, davek na dodano vrednost in še štiri druge dajatve.

Vlada ima prostor za blaženje cen predvsem v davčni politiki, ne v maržah. Te so v Sloveniji približno za polovico nižje kot v povprečju EU.

V takšnem okviru vsako zvišanje trošarin neposredno poslabša položaj potrošnikov in trgovcev v okolju, kjer se potrošnja že tako ne prebuja.

Vladni rez trošarin

Vlada se je na skok cen odzvala z znižanjem trošarin, s čimer je vsaj delno ublažila podražitev za gospodinjstva in gospodarstvo. V TZS ukrep ocenjujemo kot razumen in potreben, vendar nezadosten, če bo ostalo zgolj pri tem. Predsednica TZS, mag. Mariča Lah, opozarja, da si je vlada z odločitvijo, da trošarin ni znižala do evropskega minimuma, sicer pustila manevrski prostor za dodatna znižanja v naslednjih cenovnih obdobjih. “Slovenija je v preteklih dveh letih praktično vsak padec nabavnih cen goriv izkoristila za dvig trošarin - hitreje in bolj kot večina držav EU, kjer so trošarinske politike stabilnejše, cene goriv pa tržno oblikovane.”

Tog slovenski model, ki “zamrzne” trg

Na TZS prav tako opozarjamo, da je slovenski cenovni model določanja cen naftnih derivatov pretirano tog, saj temelji na 14-dnevnem povprečju borznih cen naftnih derivatov, medtem ko vlada administrativno določa višino marže, s katero naj bi distributerji pokrivali vse stroške.

V kriznih razmerah, ko cene na kratek rok močno nihajo, tak model po naši oceni ogroža preskrbo in poglablja izgube distributerjev. Zakaj? Medtem ko sosednje države dogajanje na borzah prenašajo v cene skoraj dnevno, slovenski rigidni model ohranja cene na nizki ravni izpred kriznega obdobja, kar privablja tudi kupce iz sosednjih držav. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali ob takšnih razmerah z našimi zalogami ravnamo racionalno.

Poleg tega so domači potrošniki iz previdnosti napolnili rezervoarje do vrha, kmetje pa so se želeli zavarovati z gorivom za prihodnje mesece. Logistika distributerjev tako nenadnega skoka povpraševanja ni mogla v celoti dohajati, čeprav je bilo goriva na ravni države dovolj, kar je povzročilo kratkotrajna pomanjkanja na posameznih bencinskih servisih. ​

Potreba po prožnejšem in bolj skladnem modelu

Država mora vzpostaviti mehanizem, ki bo omogočal prožno in hitro odzivanje na tržne pretrese, bo konkurenčen s sosednjimi državami ter hkrati sprejemljiv za potrošnike, distributerje in državni proračun, poudarja predsednica TZS, mag. Mariča Lah.

Brez tega bo vsaka naslednja energetska kriza zlahka postala tudi kriza trgovine in potrošnje - ne le zaradi cene goriva, temveč tudi zaradi načina, kako kot država upravljamo celoten, tudi davčni sistem.

Našteto se odvija v širšem okviru strukturnega problema, ki ga znižanje trošarin in kratkoročni ukrepi ne morejo odpraviti. Ob tem se namreč odpirajo vprašanja, kako dolgoročno vzdrževati zaloge, upravljati logistiko in načrtovati cenovne modele tudi v razmerah, ko se zunanji šoki hitro prelijejo v notranja neravnovesja.