Razlike med disleksijo in disgrafijo - simptomi, diagnoza in zdravljenje

Specifične učne težave se kažejo v obliki heterogene skupine primanjkljajev in so lahko rezultat zaostanka v zgodnjem razvoju ali težav z branjem, mišljenjem, s pozornostjo, pomnjenjem, pisanjem, koordinacijo, komunikacijo, socialno kompetentnostjo ter čustvenim dozorevanjem.

Pojavljajo se tako na ravni slušno-vizualnih (disleksija, disortografija), kot na ravni vizualno-motoričnih procesov (disgrafija, diskalkulija, dispraksija), ne glede na njihov izvor pa vplivajo na sposobnost predelovanja in interpretacijo informacij, kar ovira učenje osnovnih šolskih veščin, kakršne so branje, pisanje ter računanje.

Alenka Stare, specialna pedagoginja, katere osnovno vodilo v okviru Šole prihodnosti je otrokom in mladostnikom s kakršnimi koli učnimi težavami zagotoviti ustrezno podporo ter pomoč, poudarja, da navkljub oviram pri povezovanju informacij, ki jih specifične učne težave povzročajo, te niso posledica vidnih, slušnih ali motoričnih okvar, niti čustvenih motenjali motenj v duševnem razvoju. Se pa lahko pojavljajo skupaj z njimi.

Da bi bilo njihovo prepoznavanje kar najlažje, je dobro poznati vsaj znake, ki opozarjajo na najbolj razširjeni specifični učni težavi – težavo na področju branja in težavo na področju pisanja.

Disleksija in disgrafija sta v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov opredeljeni kot motnja.

S specifičnimi učnimi težavami, največ z disleksijo, se sooča približno 10 % šoloobvezne populacije, od tega med 2 in 4 % z izrazitejšimi oblikami.

V nadaljevanju predstavljamo glavne razlike med disleksijo in disgrafijo.

Disleksija – motnja branja

Disleksija je ena najbolj razširjenih specifičnih učnih težav in se dotika bralne veščine, ki je v procesu učenja ključna, saj najpogostejši vzrok za šolski neuspeh predstavljajo prav bralne težave. Razlogi zanje so različni, a v osnovi gre za preplet genetskih, nevrobioloških in okoljskih dejavnikov, ki pripeljejo do motenj v procesu prepoznavanja ter obdelovanja tako vidnih kot slušnih informacij.

Prvi znaki disleksije so praviloma opazni že v predšolski dobi, čeprav je takrat povsem normalno, da otrok črke obrača v napačno smer, zamenjuje njihovo optično podobo in pri branju izpušča glasove ter črke. Posebno pozornost zato velja nameniti težavam, ki sčasoma ne izzvenijo ali se celo stopnjujejo in se kažejo v obliki:

• oteženega usvajanja veščin branja,

• pravopisa,

• pisanja in predelovanja glasov,

• slabše spretnosti glasnega branja,

• neustreznega prepoznavanja prebranih besed,

• slabe obdelave jezikovnih interpretacij,

• izpuščanja ali umeščanja črk med branjem,

• težav s črkovanjem in z ločevanjem črk ter besed,

• zamenjevanja optično podobnih črk,

• preskakovanja vrstic med branjem,

• slabšega slušnega zaznavanja in razločevanja,

• nerazumevanja besedil ter številnih drugih.

Celosten diagnostični pristop, ki temelji na več področjih jezikovnega razvoja in učenja, zahteva sodelovanje učiteljev, specialnega pedagoga, psihologa, logopeda ter drugih strokovnjakov, katerih primarna naloga je izključiti morebitne duševne motnje, okoljske težave in nižje intelektualne sposobnosti. Zatem se izvedejo testiranje bralnih spretnosti, pisanja in pravopisa ter fonološko testiranje in opravita ocena vizualno-motoričnih spretnosti ter zgodovine učenja in razvoja.

Ker je vsak edinstven, zaradi česar se tudi disleksija od posameznika do posameznika izraža drugače, je potreben individualen pristop. Specialna pedagoginja Alenka Stare priporoča individualno prilagojeno izobraževanje, razumevanje otrokovih potreb in zagotavljanje njemu ustrezne podpore, izvajanje vaj fonološkega zavedanja (natančneje, prepoznavanja in analiziranja glasov, besed ter rim), učenje strategij za obvladovanje časa in organizacije ter, če vedenje to zahteva, psihološko svetovanje oziroma terapijo za obvladovanje čustvenih izzivov.

V primeru resnejših težav ob naštetem svetuje še prilagoditve, kot so uporaba bralnega ravnila in primerne podlage, poseganje po ustrezni velikosti pisave in razmika med vrsticami, nudenje pomoči pri organizaciji zapiskov, podčrtovanje, označevanje delov besedila z označevalci in podobno. Medtem ko med vajami po njenih besedah največji učinek dosegajo tiste za razvoj govora (poslušanje, pogovarjanje, pripovedovanje), slušno in vidno zaznavanje, razlikovanje, prepoznavanje in urjenje orientacije v prostoru ter na ploskvi, učenje in pomnjenje simbolov, črk ter številk, ponavljajoče se branje kratkih zgodb, opisovanje dogajanja v zgodbi, krepitev besednega zaklada, razumevanje prebranega, pa tudi merjenje napredka.

Disgrafija – motnja pisanja

Disgrafija je težava nevrološke narave, ki vpliva nasposobnost pisanja in pisnega izražanja posebej na grafomotorične spretnosti, ki vključujejo oblikovanje črk ter usklajevanje gibov roke in oči.

Vzrok za njen nastanek ni povsem znan, predvideva pa se, da gre, kot pri disleksiji, za preplet več dejavnikov:

• genetskih| motnja pisanja je pogostejša pri osebah z genetsko nagnjenostjo oziroma pri tistih, katerih posamezni družinski člani že imajo postavljeno diagnozo motnje pisanja,

• razvojnih | težave na področju pisanja se lahko razvijejo že v zgodnjem otroštvu, in sicer v obdobju, ko se oblikujejo temeljne grafomotorične spretnosti,

• nevroloških | določeni deli možganov so povezani z nevronskimi potmi, saj nadzorujejo finomotorične spretnosti rok in oči, zaradi česar občasno pride do motenj v razvoju možganov ter

• okoljskih | okolje na razvoj težav s pisanjem vpliva predvsem v kombinaciji z drugimi vplivi, denimo pomanjkanjem spodbude, omejenim dostopom do ustreznih izobraževalnih materialov itn.

Da ne gre izključno za prehodno težavo s pisanjem, temveč motnjo, kažejo različni simptomi, kot so:

• nepravilna drža pisala,

• hitra utrujenost,

• slaba telesna drža,

• nepravilna oblika črk,

• napačna smer pisanja,

• neustrezna smer črk, simbolov in oblik,

• dodajanjealiizpuščanje črk v besedi,

• zamenjava črk,

• nepovezano pisanje,

• neprimerna velikost pisave,

• nečitljivost,

• neustrezna razporeditev besed na samem listu in

• nenavadna hitrost pisanja.

Motnjo je mogoče potrditi s celostnim pristopom, ki upošteva morebitne sorodne motnje (motnjo pozornosti, disleksijo), predvsem pa oceno jezikovnih veščin, motoričnih sposobnosti in kognitivnih funkcij s strani specialnega pedagoga, logopeda, psihologa, nevrologa, po potrebi še razvojne ambulante ter centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Ker tovrstni otroci potrebujejo prilagojeno učenje in več vaje, predavateljica in izvajalka seminarjev ter delavnic v okviru Šole prihodnosti, specialna pedagoginja Alenka Stare v primeru disgrafije svetuje individualen pristop. Gre namreč za izredno širok spekter težav, ki se nemalokrat pojavljajo v povezavi z drugimi sorodnimi motnjami (disleksija, diskalkulija), zato je pomoč v domačem in šolskem okolju treba prilagoditi strokovni oceni.

Poleg delovne terapije tako velik pomen pripisuje vajamustrezne drže telesa med sedenjem, urjenja spretnosti rok in prstov, pravilnega prijema in drže pisala, urjenja vidnega in slušnega zaznavanja, orientacije v prostoru in na ploskvi, pomnjenja simbolov, koordinacije očesa in roke, pisanja ter barvanje in risanje. Pred vsemi njimi pa je otroku s težavami na področju pisanja seveda treba zagotoviti ustrezne pogoje (mizo in stol primerne velikosti, podlogo, da mu roka med pisanjem ne drsi, pisalo) in pred pisanjem roko razgibati.

Zanimivost : z disleksijo, najpogostejšo specifično učno motnjo, se sooča oziroma se je soočala marsikatera zgodovinsko pomembna, uspešna, znana osebnost. Med njimi je (bila) disleksija diagnosticirana Agathi Christie, Ernestu Hemingwayu, Hansu Christianu Andersenu, Marku Twainu (pisatelji), Harrisonu Fordu, Whoopi Goldberg, Tomu Cruisu (igralci), Guyu Richieju, Stevenu Spielbergu (režiserja), Leonardu da Vinciju, Pablu Picassu, Waltu Disneyju (likovni umetniki), Muhammedu Aliju (športnik), Thomasu Edisonu, Albertu Einsteinu, Isaacu Newtonu (znanstveniki), Johnu F. Kennedyju, Winstonu Churchillu (politika) …