26. junija 1991 stroka po 20 letih še ni umestila v zgodovinske okvire

Toda za politiko materialni dokazi ne veljajo. So nekaj obrobnega. Kolateralna škoda. Če se 26. junij 1991 ne bi dogajal v času, ko je tehnologija omogočala nastajanje video in zvočnih posnetkov, fotografij, oglašanja s terena, bi zagotovo kdo zanikal tudi tanke na primorskih cestah. Primorci še vedno čakamo vsaj priznanje: “Nismo mogli, nismo smeli ... Ampak opravili ste veliko delo.” Ne, tega priznanja, vsaj enoglasnega, ni. In to boli. Ne samo tedanje miličnike in teritorialce, ki so se z “dnevom prej” soočili na terenu in niso čakali križem rok, da se Ljubljana zbudi. Boli mnoge civiliste, ki so v tistem vročem dnevu neoboroženi, v kratkih hlačah in natikačih stopili pred tanke. In na preprosto vprašanje “Zakaj?” poslušajo izmikajoče in meglene odgovore, takšne in drugačne razlage. Po dvajsetih letih je vseeno, ali se je general Čad (in že pred njim general Pavlov) zmotil in tanke poslal iz vojašnic prehitro. Dejstvo je, da so prodirali po primorskem ozemlju. Da se vojaki niso menili za to, kakšno škodo povzročajo. Golo naključje je, da tisti “dan prej” ni terjal nobenega življenja.

Toda verjetno ni nič tako, kot je videti na prvi pogled. Danes se mnogi strinjajo, da je bilo za končno dejanje osamosvojitve in nato za priznanje samostojne Slovenije modro, da na “dan prej” ni bilo oboroženih spopadov. In glej ga zlomka, celo nekateri tedanji vodilni politiki menijo, da so priznanje Slovenije pospešili tudi prizori brutalne agresije pred večerno slovesnostjo, ki so romali v svet. Toda materialni dokazi so za politike premalo ...

Marsikateri odgovor na vprašanja, ki že dvajset let glodajo Primorce, se zagotovo skriva v arhivih. Pa ne le v državnem, tudi v marsikaterem zasebnem. Poznavalci razmer vedo povedati, da so iz predalov in blagajn pristojnih služb vztrajno izginjali dokumenti. Še posebej tisti, povezani z orožjem. Domnev in očitkov, povezanih z orožarskimi zadevami, prav nobena oblast v samostojni Sloveniji ni bila pripravljena in voljna razčistiti do konca. Vsaka je (verjetno) počistila še nekaj papirjev. Na varno? Dokončno? Koliko avtentičnih dokumentov bodo še imeli na voljo zgodovinarji, ko jim bo omogočeno to poglavje slovenske zgodovine spraviti v strokovne okvire? Kdaj bo v učnih načrtih tudi strokovno (in ne politično!) podkrepljeno poglavje o osamosvajanju Slovenije? Vključno s 26. junijem 1991, da ne bo pomote!

Dve desetletji samostojnosti sta pokazali veliko sprenevedanja na vseh ravneh in Primorci bi živeli v utvari, če bi si domišljali, da je bilo (in je) v odnosu države do Primorske kako drugače. Nikoli nismo slišali pravega odgovora, zakaj so bili še v času vojne za Slovenijo nekateri na Primorskem umaknjeni s položajev, zakaj so nekatere druge po končani vojni “premetavali” sem in tja, zakaj so priznanja in medalje dobivali mnogi, ki niso prav z ničemer pripomogli k reševanju kritičnega položaja, niso jih pa nekateri, ki so se nesporno znašli v prvih bojnih vrstah. Tudi zaradi njih bi bilo prav, da bi se zgodovinarji lotili dela, postavili ljudi in dogodke na pravo mesto. Tega dela ne morejo namesto njih opraviti novinarji, pa veterani z vseh vetrov v svojih spominih. Kajti spomin je relativen: pri nekaterih z leti peša, pri drugih pa generira nove elemente, ki nimajo nobene podlage v materialnih dokazih.

Za zgodovino in na dejstvih utemeljeno resnico je očitno še prezgodaj. Če bo to trajalo še nekaj let, bo morda prepozno. Morda bo izginilo še nekaj papirjev, še nekaj dokazov, in stroka bo lahko pripravila zgolj mozaik tistega, kar nekateri posamezniki hočejo. Ne tako davno nazaj me je nekdo vprašal, kako se bodo v državnem vrhu kdaj zmenili, kaj se je dogajalo leta 1945, če se še okoli leta 1991 ne morejo dogovoriti. Odgovora ne poznam. Sprašujem pa se, kakšno resnico bodo “prodajali” tistim Primorcem in Slovencem, ki se sploh še niso rodili ...

Nesporno dejstvo je, da je bil tisti večer, ko so v Ljubljani slavili, velik del Primorske okupiran. Kljub temu so Primorci na marsikateri lokalni slovesnosti posadili lipe, se veselili novega poglavja, ki je odpiralo perspektive. Čeprav so marsikatero cesto v njihovi neposredni bližini razrile tankovske gosenice in čeprav nihče ni vedel, kaj prinaša noč in kaj prinašajo prihodnji dnevi.

SILVA KRIŽMAN