“Če imamo dobro mladino, se ni treba bati bodočnosti”

Njena življenjska zgodba je nadvse zanimiva in dejstvo, da je pri svojih častitljivih letih še vedno čila in bistrega duha, daje njeni pripovedi posebno težo. Potem, ko so njeni starši doma iz bližnjih Trpčan kupili v Vrbovem hišo, kjer se je Vida rodila, je kot dekletce nekaj let preživela na Sviščakih. Njeni starši so bili namreč na tej gozdni pristavi oskrbniki planinskega zavetišča, poimenovanega po Gabrieleju D'Annunziu.

Po vrnitvi domov je obiskovala osnovno šolo v domači vasi in v Kuteževem, nato pa nadaljevala šolanje v samostanu šolskih sester notredamk v Trnovem pri Ilirski Bistrici, kamor je kot edina učenka iz Vrbova hodila vsak dan peš. Šolske sestre, ki so kljub hudim pritiskom fašističnega režima vzgajale dekleta v narodnem duhu, so jo poslale na nadaljnje šolanje v Gorico. Postala bi učiteljica gospodinjstva. Načrtovano je bilo, da bo nadaljevala višje šolanje v Padovi in postala predmetna učiteljica, a se je vse obrnilo.

Ko so se šolske počitnice leta 1943 bližale koncu, so najprej julijski pretresi zrušili Benita Mussolinija, septembra pa je sledila kapitulacija Italije in to je povsem spremenilo življenjsko pot sedemnajstletne dijakinje Vide Hrvatin. Namesto, da bi sedla v šolske klopi v Gorici, je stopila pred kateder v domači vasi, na šoli, ki so jo italijanske oblasti zgradile leta 1935 in ki je nedotaknjena preživela prve dve vojni leti.