“Huligani so politiki”
Presenečen sem strmel, ko sem prepisal to trditev. Tri besede o politikih in huliganih. V časopisu ni bilo za njimi ne vprašaja ne klicaja. Tudi pike ne, tako pogosto uporabljene oznake med Slovenci, saj se zmerom najde kdo med nami, ki ima na piki najmanj pol sosedov v ulici, pa tudi njega imajo vsi “prijatelji” na piki. Toda ker je šlo za naslov, ne za stavek sredi članka, pike nisem niti pričakoval, ker je za naslovom ne zapišemo. A zakaj ni urednik dodal klicaja? Ali vprašaja?
Presenečenje je kot nesreča, ki nikoli ne počiva, še posebej ne v jeziku. Če ga dobro ne obvladamo, se hitro ponorčuje iz nas, in pove vse drugo prej, samo ne tistega, kar smo hoteli reči. Večkrat sem - v današnjih divjih časih, ko se vsem mudi, še najbolj pa novinarjem - prebral kak stavek, ki je bil nejasen. A tako večumnega kot “Huligani so politiki” sem redko srečal. Podobno so nejasni morda le opisi kot: pretepanje otrok, zasliševanje učiteljev, nadziranje patrulj, kjer ne vemo, če otroci tepejo ali so tepeni; če učitelji zaslišujejo ali pa jih zaslišuje kdo od policije; in če patrulje nadzorujejo promet ali če patrulje nadzoruje kak inšpektor.
Po telefonu mi ga je - naslov - sporočil Žane iz Ljubljane, prijatelj bolj vaših kakor mojih Minut za boljši jezik, drage bralke in bralci. Rad mi spesni kako jezno o za etiko zabitih sitih ritih pri koritih. Zadnje tedne, ko smo se vzdolž Save, Drave, Krke in Soče množično prerekali ob gostobesedovanju kandidatov za predsednika, me je presenetil z zvitim slovničnim vprašanjem. Zvitim, ker se zdi, da obtožuje skorumpirane politike, v resnici je pa na zatožni klopi slovnica:
“Dragi naš profesor! Pravim naš, ker rad preberem vse, kar odgovorite na vprašanja, ki vam jih pošiljamo. Preberem, ker vse poveste jasno. Ne prfoksarsko učeno, ampak bolj po naše, ljudsko. Zdaj, ko Primorci imate predsednika države in ne boste več tako odrinjeni in pozabljeni, kot pravite, da ste, se boste lahko šli politiko na visoki nogi. Zato sem se odločil za politično, a tudi slovnično vprašanje. V časopisu sem nad člankom o demonstracijah v Ljubljani bral naslov 'Huligani so politiki'. Nikakor ga ne znam tako prebrati, da bi vedel, kaj pomeni. Kdo je huligani in kdo politik, vem. Ne vem pa, ali je politik huligan ali huligan politik. Mi lahko pomagate? Vam bo hvaležna vsaka vaša bralka, in tudi jaz, vaš zvesti bralec Žane iz Ljubljane.”
Sem šel pogledat Delo. Tam so res natisnili naslov: “Huligani so politiki”. Znašel sem se v zadregi, kaj pomeni. Kakor Žane iz Ljubljane, a verjetno tudi Delov urednik, ki ga je tako zapisal.
Prvi vir zadrege je v pomenu pojmov: politik - huligan, ki sta si zelo zelo narazen. Politik je državnik, vodja, ki skrbi za dobro mesta (polisa), države, prvi in najboljši med odličnimi. Huligan je pa velikomestni potepuh, kradljivec, požeruh, ravbar, pretepač, pocestni lopov, rokovnjač. Angleži so mu dali ime po tolpi, ki jo je vodil barabinski Hooly, po skupini Hooly gang (izg. huligang, obrušeno v huligan). Pa gredo skup državniki in lopovi? Ne gredo, ali pa zelo težko. A v naslovu v Delu so izenačeni. “Huligani so politiki”. Kot da načelujejo politiki samo prihuljeni obešenjaški Hoolyji.
Drugi vir zadrege je pa v slovnici - v poudarku, ki ga mora imeti sleherna beseda, razen enozložnih, ki jim pravimo naslonke, ker nimajo poudarka in se naslanjajo na besedo poleg sebe. O tem, kako pomemben je poudarek v besedi, se prepričamo, če razmislimo, kaj pomeni, če zapišemo: tema, govori, gori, termin. Skoraj pri nobeni teh besed ne vemo, kaj pomeni, dokler ji ne damo kakega poudarka: ali je to téma (vsebina), 3. sklon dvojine (téma dvema) ali pa temà (ni luči): in ali gre za têrmin (strokovni izraz) ali za termín (časovni rok). Besedo go-vo-ri pa lahko preberemo na tri načine: (trije) góvori, govôri (velenik) in: (državnik) govorí preudarno. Gotovo se pa vsi spomnimo, kako so nas učili, kaj pomeni beseda gori. Rekli so : gôri na gôri gorí - kar pomeni, da je zgoraj na gori požar.
A za pomen trditve o huliganih in politikih je bolj od besednega pomemben stavčni ali smiselni poudarek. V vsakem stavku so nekatere besede bolj pomembne kakor druge. In vsaka ima svoj besedni poudarek, tista, ki je bolj pomembna, pa dobi še stavčni ali smiselni poudarek. Vzemimo za primer besede: Janša gre na sprehod. Poudarek imajo vse, le predlog “na” ga nima, ker je naslonka. Če kateri od poudarjenih besed dodamo še smiselni poudarek, se pomen celote ustrezno spremeni. Če je poudarjen “Janša”, stavek odgovarja na vprašanje, kdo gre. Če poudarimo “na sprehod”, odgovarjamo na vprašanje, kam gre. Če pa poudarimo povedek “gre”, odgovorimo na vprašanje, ali gre ali ne gre; pa tudi na vprašanje, ali z avtom ali peš.
Žal pa takih smiselnih naglasov ne moremo zapisati. Jih pa lahko preberemo, vendar jih moramo poprej “uganiti” iz drugih stavkov - pravzaprav iz smisla vsega besedila. Od pravilnega “ugibanja” je odvisno, ali je igralčev govor dober ali slab. Slabega napovedovalca, na radiu na primer, izdajo prav narobe izbrani (ne)smiselni poudarki. Oh koliko jih moramo poslušati - nedobrih napovedovalcev!
A stavek ima lahko še vsak svojo glasovno melodijo, ki je odvisna od tega, ali nekaj trdimo, sprašujemo, ukazujemo, se čemu čudimo itd. Nekaj od tega se da zapisati, če uporabimo klicaj, vprašaj, tri pike, zaobrnjen red besed itd.
Če bi urednik za “Huligani so politiki” dodal klicaj ali vprašaj, nam bi prihranil nekaj ugibanja o tem, kaj sprašuje ali trdi ta naslov. Vendar bi dvomi še ostali. Še zmerom ne bi vedeli, na primer, kdo je boljši ali slabši za državo: politik-huligan ali huligan-politik.
JOŽE HOČEVAR