“Je 'Osebnost Primorske' tudi 'osebnost Primorske'?”

Fizika nam pravi, da imajo vzroki svoj namen in cilj v posledicah, katere se rojevajo iz njih. Taka je človekova, antropomorfna, to je po njem samem naravnana sodba o naravi in njenih zakonih.

A vprašanje je, kaj narava sama “misli” o vsem tem. Cinik se posmehne: “Ničesar! Narava misli na človeka toliko kot hudič na sveti križ ali jaz na lanski sneg. Narava se razvija sama zase in hodi samosvoja pota mimo nas, mimo naših smislov, ciljev, mimo pametnih koristi. Zakaj je posadila nos človeku na sredino lica? Zato, da nanj naslonimo očala, mi je odgovoril koristolovski omejenec. Pa narava, kaj bi rekla?” Tako razsoja stvarni cinik.

Taka samovoljna nepokornica je, pravijo, narava, ki v ničemer ni človekova stvaritev. Ni pa tak trmast samovoljnež jezik, ki je iznajdba samega človeka, plod njegovega razmišljanja in čustvovanja. Jezik ni samozadosten kot narava, brez koristnosti in smisla. Jezik s svojo slovnico in pravopisom služi cilju, ki mu ga določa človek: služi medsebojnemu sporazumevanju – saj če se ljudstva ne razumejo in sporazumejo med sabo, si samo kljubujejo in nasprotujejo, nazadnje pa vojskujejo. Včeraj, danes, najbrž tudi jutri.

Vzemimo kot primer naš pravopis. Jezik se svobodno in v celoti pokorava vsem načelom o pravilnem pisanju, ki mu jih predpišemo, samo da so preprosta, smiselna in jasna. To bomo, spoštovane bralke in dragi bralci, spoznali ob razmisleku o dveh vprašanjih, ki ju je postavila pred nas neznanka izmed vas, Elvira po izmišljenem imenu. Takole piše:

“Dragi naš profesor, ki mislite namesto nas in odgovarjate na naša vprašanja. Oglašam se kot zvedava bralka in zavedna Primorka. Po poklicu sem novinarka, a z izmišljenim imenom. Elvira sem, reciva. Pošiljam vam vprašanje o 'osebnosti Primorske'.

Ob razglasitvi 'osebnosti Primorske' je bilo objavljenih več poročil v slovenskih medijih. Tudi v Trstu in Gorici. V časopisih sem videla, da so o tem pisali na različne načine: v istem članku o 'osebnosti Primorske' in tudi o 'Osebnosti Primorske'. Primorska, prav. To se piše z veliko začetnico, ker gre za lastno ime zahodne pokrajine v Sloveniji. To vem. A s katero začetnico zapisati 'osebnost'? Z veliko ali z malo? V enem časopisu so bile vse 'osebnosti' zapisane z malo, v drugem pa le z veliko.

Zanima me, kako je prav. Je 'Osebnost Primorske' tudi 'osebnost Primorske'? Tega ne vem. Gotovo veste vi, ki nam vsako jezikovno zanko tako preprosto in razumljivo razvozlate.

Zanima pa me tudi, zakaj imamo v našem pravopisu toliko problemov z veliko začetnico pri lastnih imenih. Ali se ne bi dalo to zapisovanje poenostaviti?

Hvala za odgovor, ki ga bodo veseli tudi moji znanci, s katerimi pogosto kakšno rečemo tudi o naši Minuti.”

Najprej se zaustavimo pri prvem, zavito zvitem vprašanju: “Je 'Osebnost Primorske' tudi 'osebnost Primorske'?” Seveda ni to dvoje eno in isto, čeprav zveni povsem enako in se na zunaj razlikuje le, ko je, če je, res prav zapisano.

Najprej si pojasnimo izhodiščna pojma oseba in osebnost. Oseba je vsak navaden smrtnik, ki živi in deluje samostojno, sam “ob sebi”; to besedo smo namreč Slovani izpeljali iz zaimka “sebe, se”. Osebnost je pa človek, ki ga odlikujejo posebna dela, uspehi in pomen v družbi. A če takega posameznika ljudstvo izbere za svojo “osebnost”, je še zmerom le “osebnost” (z malo začetnico), in to ostane tudi po razglasitvi za “osebnost Primorske” (prav tako z malo začetnico).

Veliko začetnico pri oznaki “osebnost Primorske” pa moramo izbrati, ko takó poimenujemo prireditev (festival, ustanovo, organizacijo), kjer izpeljejo izbor takega zaslužnega posameznika. Toda to ime spet moramo zapisati z malo začetnico, kadar se tako reče priznanju ali odlikovanju, ki ga prejme izbrani. Tako lahko sestavimo zamotano sporočilo, da je bil pater Knavs “na proslavi, ki jo je priredila ustanova 'Osebnost Primorske', razglašen za 'osebnost Primorske' in je prejel priznanje 'osebnost Primorske' za leto 2013”. Pravilno, toda zapleteno, res. Kaj pa ni v sedanjih ponorelih časih?

Naša spraševalka, novinarka Elvira, bi tudi rada vedela, “zakaj imamo v našem pravopisu toliko problemov z veliko začetnico pri lastnih imenih”.

Zadovoljimo se lahko z odgovorom, da pač zato, ker pravopis živega jezika, ki se mora razvijati po nareku vse bolj zapletajoče se moderne civilizacije, ni nikdar dokončen, saj se mora ves čas prilagajati novostim v razvoju družbe. V pravopisu je dokončno samo to, da ni dokončen. Dokončen je lahko le pravopis mrtvega jezika, na primer latinščine, stare grščine ali stare cerkvene slovanščine.

Možen je še boljši odgovor. Nejasnosti in dvojnosti, celo napake pri zapisovanju lastnih imen, zlasti takih, ki izhajajo iz vrstnih imen, nastajajo zato, ker je tudi meja med splošnimi vrstnimi in enkratnimi lastnimi imeni dostikrat nejasna, dvojna in celo odvisna od posameznikove sodbe. V zadnjih desetletjih si to zmedo večamo tudi zato, ker posnemamo zahodne pravopise, zdaj največ angleškega.

Primer: imena za zdravila v našem pravopisu zapisujemo z malimi začetnicami: aspirin, penicilin. A ker so na tujih škatlicah zapisana z veliko začetnico, jih še mi začnemo pisati tako. Taka so še imena za vozila, praznike, pijače, zgodovinske dogodke, revolucije, odlikovanja, spominske dneve, mnoge tehnične izdelke itd. Za celo morje vsega, kar prihaja od drugod, iz drugih jezikov in iz tujih pravopisov.

Se bi dalo to kako poenostaviti? Gotovo se bi dalo, a bi šlo počasi in s težavami, ker Slovenci radi kako stvar poenostavimo tako, da jo najprej še bolj zapletemo. A o tem kdaj drugič.

JOŽE HOČEVAR