“Njihov pekel je hujši od mojega”
Če bomo kdaj prenehali pripovedovati zgodbe, ne bo ničesar, kar bi nam pomagalo prenesti pritisk resničnosti, lanski nagrajenec mednarodnega festivala Vilenica David Albahari pravi v romanu Gec i Majer (Götz in Meyer). Presunljiva pripoved je pri beograjski založbi Stubovi kulture izšla leta 1998, odtlej doživela več ponatisov in prevodov, pred dnevi pa v zbirki Vilenica pri Cankarjevi založbi izšla še v izvrstnem prevodu Albaharijeve slovenske prevajalke Sonje Polanc.
Leta 1948 rojeni Srb judovskega rodu, ki zadnjih osemnajst let domuje tako v Kanadi kakor v Beogradu, postmodernistični mojster in eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev se v romanu odpravi po zabrisanih sledeh več tisoč Judov, povečini žensk in otrok, ki so spomladi 1942 umrli v posebnem tovornjaku, predelanem v plinsko komoro.
“Bog se tiste dni ni kaj prida trudil za svoje izbrano ljudstvo,” ugotavlja pripovedovalec, ki se skuša čimbolj približati ubijalcema, voznikoma tovornjaka. Götz in Meyer, ki ju pisatelj ustvarja “iz meglenih vtisov, iz nezanesljivih spominov in preperelih arhivskih dokumentov”, nista prav nič krvoločna mlada esesovca. Eden od njiju otrokom, zapisanim smrti, ob ubijalskem tovornjaku celo dobrodušno deli bonbone.
> Kaj vas je pripravilo do pisanja o holokavstu v Beogradu?
“Četudi sem od nekdaj vedel za ubijanje Judov iz Srbije, sem šele sredi osemdesetih let dojel, da so Nemci za njihovo uničenje poslali samo en tovornjak, ki sta ga vozila Götz in Meyer. Prej sem mislil, da so uporabili veliko več tovornjakov, kar bi romaneskna lika napravilo manj zanimiva. Zgolj dva voznika, ki sta postorila vse, pa se ne moreta braniti, češ da nista vedela, kaj se dogaja v zadnjem delu tovornjaka. Tako sta postala idealna 'sogovornika' o prebujanju in delovanju zla v človeškem bitju.”
> Pripovedovalec romana ste, a obenem niste vi: pripovedovalec je osem let starejši od vas, nikoli se ni oženil ... A je kakor vi Jud, ki je dopolnil petdeset let in začel raziskovati zgodovino svoje družine. Se je vse to leta 1998 dogajalo tudi vam?
“Prav imate, nisem pripovedovalec v knjigi, a je pripovedovalec prav gotovo vzel nekaj mojih lastnosti. Jasno, najini zgodbi se razlikujeta, a sovpadata v dejstvu, da so bili tako njegovi kakor moji sorodniki ubiti v 'dušegupki', premični plinski komori, ki sta jo upravljala Götz in Meyer.”
> Kakšna čustva v vas budijo tile, ki so skušali uničiti Jude? Ali iz vas izvabljajo “krik in bes” - istoimenski Faulknerjev roman mimogrede omenite v knjigi - ali kaj drugega?
“Najprej občutim nejevero, saj preprosto ne morem razumeti, kako lahko kdo sovraži drugega, zgolj ker se v nečem razlikujeta. Zatem občutim neke vrsto sočutja do njih, saj so prav tako žrtve - žrtve politične ali religijske propagande. So nemočni posamezniki, ki postanejo močni šele v skupini somišljenikov. Njihov pekel je v vsakem primeru hujši od mojega.”
> Götz in Meyer ne sovražita Judov in, kakor pišete, jima je čisto vseeno, “kaj prevažata v zadnjem delu kamiona, tovor Judov ali grmado sladkorne repe” . Mar nista podobna slavnemu nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, utelešenju “banalnosti zla”, kakor je to imenovala Hannah Arendt?
“Drži, to so navidez povsem običajni ljudje, verjetno lahkomiselni in celo dobrodušni, zaradi česar so lahke žrtve propagande. Takšno je bilo vsaj zgodnje tolmačenje. Zdaj je pogosteje slišati drugačno razlago: da so v družbi, ki goji tradicionalno negativni odnos do 'tujcev' in 'nevernikov', takšni vlogi zapisane osebe, nagnjene k verskim in rasnim predsodkom.”
> Se strinjate, da roman Götz in Meyer niti ne govori o holokavstu, temveč bolj o (ne)razumevanju holokavsta?
“Prav imate. Želel sem pokazati, da novi rodovi ne poznajo več pravega pomena holokavsta. Drugače rečeno, izpostavljeni so raznim manipulacijam in zlorabam tragičnih zgodovinskih resnic.”
> V romanu pripovedovalec večkrat poudari svojo negotovost, kadar piše o zgodovini. Pravi, da si vse lahko zgolj predstavlja in ne more resnično vstopiti v zgodovino. Kot profesor pa svoje učence sili, da začutijo, kar so čutili ubiti Judje. Je to sploh mogoče?
“Dejansko ni mogoče. Dogajanje v romanu predstavlja obupen poskus nekega človeka, da bi v drugih odprl prostor za novo razumevanje in vrednotenje zgodovine. Pripovedovalec je nemočen pred zgodovino, ki se je že odigrala. A morda je še upanje za tiste, ki šele morajo uzreti pravi obraz zgodovine.”
> Nekateri kritiki so opazili sorodnosti med Götzem in Meyerjem in knjigami W. G. Sebalda. Je tale nemški pisatelj vplival na vas?
“Sebald je velik pisatelj in užival sem med branjem njegovih knjig, a name ni vplival. Prej bi lahko rekli, da sva imela iste vzornike: Kafko, Becketta in zlasti Thomasa Bernharda.”
> Pripovedovalec v romanu Jonathana Littela Sojenice bralcu večkrat pravi, da on, nekdanji esesovec, ni pošast, temveč čisto običajen človek, podoben bralcu. Soglašate?
“Vsak, ki ne premore vesti, se zlahka spremeni v pošast. Ne verjamem, da so bili tudi 'dobri nacisti' oziroma taki, ki so lahko sodelovali v genocidu in ohranili čisto vest. To je najbolje prikazal izraelski pisatelj David Grossman v romanu Glej geslo: Ljubezen. Ko se poveljniku nacističnega taborišča za uničevanje Judov prebudi vest, vzame pištolo in se ubije. Kdor ugotovi, da se mu je vest izneverila, ne more postopati drugače.”
> Katera druga umetniška dela, ki se ukvarjajo s holokavstom, vas najbolj presunejo?
“Omenjeno delo Davida Grossmana je veličastna potrditev, da je mogoče napisati postmodernistični roman o holokavstu. Film Roberta Benignija Življenje je lepo prav tako predstavlja neobičajno podobo holokavsta. Poleg teh so posebej pretresljiva pričevanja avtorjev, ki so preživeli grozote koncentracijskih taborišč, denimo Prima Levija in Jeana Améryja. Tu je seveda še boleči film Clauda Lanzmanna Šoah.”
> V katere jezike vse je preveden roman Götz in Meyer ? Kako ga doživljajo v različnih deželah, kako razmišljajo o tej temi?
“Roman je preveden v veliko jezikov, tudi v nemščino, angleščino, italijanščino, francoščino, nizozemščino, danščino in hebrejščino. Roman so najbolje sprejeli v Nemčiji, kjer so me pričakali zelo čustveni odzivi bralcev, kar je razumljivo, saj tam še zmeraj premlevajo dediščino druge svetovne vojne in nacizma. Na več ameriških univerzah pa se je roman znašel na seznamu knjig za študente, ki obiskujejo kurze o zgodovini ali književnost holokavsta.”
> Kako ga je sprejela judovska skupnost?
“Številne člane judovske skupnosti po svetu roman preseneča s pripovedjo o tragični epizodi iz zgodovine holokavsta. Mnogi namreč niso vedeli, da se je Judom v Srbiji zgodilo kaj takega.”
> Koliko je danes antisemitizma? In kje ga je največ?
“Mislim, da je tudi danes antisemitizem vsepovsod, saj je - naj se tako izrazim - del predsodkov, s katerimi se človek rodi. Če upoštevamo še njegovo dolgo prisotnost, potem lahko ugotovimo, da je antisemitizem predsodek, ki ga je najlaže zbuditi. Neredko pa je slišati ljudi, ki pravijo, da nimajo nič proti Judom, a da ne prenesejo Romov ali Arabcev ali Kitajcev. To seveda ni mogoče. Ali imate radi vse ali nimate radi nikogar. To je težko priznati, vendar se samo na ta način človek lahko osvobodi predsodkov v sebi.”
> V romanu poudarjate pomembnost spominjanja. Kaj ga lahko ogrozi? In kaj nam je storiti, da ga obvarujemo?
“Vsako prikrojevanje zgodovine, vsaka zloraba zgodovine, vsako napeljevanje k zameri - vse to prispeva k uničevanju spomina. Žal pa smo vsemu naštetemu priča v času velikih zgodovinskih pretresov, med katerimi se nekateri brezsramno poslužujejo laži, da bi dokazali svojo veljavo. Skratka, nujno se je boriti proti vsakršnemu ponarejanju zgodovine in nasploh kulture. To je mogoče edini način, da ohranimo pomen spominjanja.”
ANDRAŽ GOMBAČ
