“Politiki naj 'smatrajo', vi raje 'mislite'!”

Na tihem torej Goethe - po razumu trezen razsvetljenec, v srcu pa razčustvovan romantik - zagovarja načelo, naj sveti ali svetni zakon združi duše, ki so si sorodne in same druga drugo izberejo za dogrobnega sopotnika.

Načelo o svobodni izbiri po sorodnosti, ustreznosti in usklajenosti velja za vse naravne organizme, to je za živa bitja, in celo za vse človekove umetne tvorbe, kot so mnogovrstne organizacije, stremuške stranke, stroji in tehnicistična orodja. Kakor hitro umanjka usklajenost, nič od vsega tega ne deluje.

Niti jezik, ki je svojevrsten živi organizem, ni pri tem izjema, spoštovane bralke in bralci. Tudi zanj velja načelo o izbiri po sorodnosti, usklajenosti in ustreznosti. Marsikdo od vas mi zaskrbljeno kdaj potoži, češ kaj hudega se dogaja z našim jezikom v javni rabi. Da “po šivih poka od nepotrebnih angleških tujk, pouličnih besed in narečnega naglaševanja”, mi je zapisal prvi. Drugi pa, da ga “motijo oblike kot: nisem mogel pridet, ne da se najdet ipd., pogosto uporabljane na TV in radiu. Šlamparija!”

Vprašanje, ki ga je poslala tretja izmed vas, pa ponuja iztočnico za naše skupno razmišljanje o tem, kaj pomeni izbira po sorodnosti v jeziku. Predstavila se je kot Breda, a ne vem, če je to njeno pravo ime. Ker mi je pisala že predlansko leto, se ji opravičujem, da je morala predolgo čakati odgovor na svoji vprašanji:

“Dragi moj profesor, vesela sem, da vas po mnogih letih srečam v člankih, ki vam jih objavljajo Primorske novice. Recite hvala uredniku in povejte, da ob petkih ne pozabim kupiti Primorskih, čeprav ne živim na Primorskem. Sem pa hodila na gimnazijo v Kopru, kjer ste me pred desetletji učili. Zato sem se ojunačila, da vam pišem. Nikdar ne bom pozabila vašega stavka: Politiki naj 'smatrajo', vi raje 'mislite'! Zapisali ste mi ga pod šolsko nalogo z naslovom 'Mesto mladih v naši družbi'. Skoraj zmerom sem pisala za petko, a za tisti spis ste mi dali samo štirko.

Iz vašega stavka sem sklepala, da je bila vsebina naloge preslaba, a ste mi pokazali rdeče podčrtan glagol smatrati, ki sem ga zapisala na koncu: 'Smatram, da smo mladi v naši družbi zapostavljeni!' Rekli ste, da smatrati ni slovenska beseda in da se po naše reče misliti, imeti za. Takrat vas nisem razumela, ker so vsi funkcionarji na sestankih samo 'smatrali', ne pa 'mislili'. Ali bi mi to danes razložili? Morda bo zanimivo še za koga drugega, ne samo za mene.

Druga beseda, ki ste jo preganjali, je bila otvoritev. Rekli ste, da tudi ta beseda ni slovenska, ker Slovenci vrata odpiramo in odpremo, ne pa otvarjamo ali otvorimo. Hvala vam, če si boste vzeli čas za odgovor. Vaša učenka Breda.”

Poglejmo najprej glagol smatrati. Zakaj nam ne zveni domače? Sposodili smo si ga od Srbov in Hrvatov v času naše nekdanje skupne države. Sami smo imeli le besede iz korena “mo”: smoter (cilj, namen), smotrn (smiseln) in motriti (gledati, opazovati). Nismo pa razvili nobene besede iz korena “ma”, ker ga slovenščina ne pozna: smatrati (večkrat pogledati). To je nedovršnik iz glagola “smotrati”, v katerem se koren “mo” spremeni (previje) v “ma”, čemur slovničarji pravijo prevoj. Tak prevoj najdemo na primer v oblikah: pohojati > pohajati, pretokiti > pretočiti - pretakati in odgovoriti - odgovarjati.

Vam je jasno zdaj, zakaj nam glagol smatrati zveni bolj tuje kot motriti? Zakaj se zdi kot tujek ob besedi smoter, ki je bolj domač? Zato, ker smo si Slovenci od Slovanov smoter sposodili dosti prej in se je bolj vrasel v slovenščino kot glagol smatrati, ki je k nam prišel precej pozneje. Jezik ga nerad sprejme v svoj besedni zaklad, ker je osamljen, brez sorodnikov. Njegova nesorodnost s slovenskimi izvedenkami iz korena “tvor” se vidi tudi iz dejstva, da je danes skoraj mrtev, ker politiki in drugi iz Ljubljane več ne hodijo po navodila v Beograd, kjer so le “smatrali”, ampak v Bruselj, kjer pa radi angležujejo. Od tam domov prinašajo angleške tujke. Z dežja pod kap, bi človek rekel, saj angleževanje po svetovljansko je še manj nedolžno kot “smatranje” po balkansko.

Na podobno nesorodnost z našimi besedami kot pri “smatrati” naletimo pri besedi otvoritev. Ta je pogosto v rabi, ker se je zasidrala na primer v galerijah, kjer ob postavitvi razstave redko vabijo na njeno “odprtje”, pogosto pa na “otvoritev”.

Tudi to besedo smo si sposodili od Srbov in Hrvatov. Njen koren “tvor” (v prevoju “tvar”) je v slovenščini bolj rodoviten in ima nešteto otrok, ki so vsi med sabo v sorodu: stvarnik, ustvarjalec, tvor, stvor, tvorba, tvorec, tvoren, tvoriti, tvorjenka, tvornik.

Če je tako, od kod potem rahla tujost “otvoritve” in njena bolj oddaljena sorodnost z besedami iz korena “tvor”? Najbolj je tega kriva “pomanjkljivost”, da slovenščina ne uporablja glagola “otvoriti” (odpreti). Nekoliko je kriv tudi predlog “o” v začetku. Morda bi ga moral nadomestiti predlog “od”, ki pomeni odmikanje od česa drugega. Torej podobno kot od-prtje tudi od-tvoritev? Toda to bi šlo težko, ker nimamo glagola od-tvoriti.

Zato je “otvoritev” kljub temu, da jo je Slovenski pravopis iz leta 1962 preganjal, kar zasidrana v papirnatem uradniškem jeziku. Pravopis iz leta 2001 je ne izganja več, samo svetuje, naj namesto nje zapišemo “odprtje”. A kateri dober nasvet, pa naj bo še tako dober, je Slovencu dovolj dober, da bi se ga držal?

Jaz se bom zelo rad vašega v obliki novega vprašanja za Minuto, drage bralke in bralci. Z željo, da ga pošljete, vas lepo pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR