“Prav je mislil, povedal je narobe!”

Tiste čase smo namreč pogosto izdelovali “mesečne, polletne, letne in večletne plane”. Nenehoma smo kaj “planirali”, le redkokdaj pa po domače “delali načrte” in “načrtovali”.

Mimo “plana” in “planiranja” ni bilo mogoče tiskati in narediti skoraj nič. Zato ni čudno, da je na frankfurtskem knjižnem sejmu prišlo do zabavne anekdote prav pri glagolu “planirati”.

Zastopnik založništva bivše Juge je v švedravi nemščini prepričeval “zahodne” založnike, da morajo vsaj leto dni počakati, ker da “pri nas v socialistični Jugoslaviji je treba vse vnaprej planirati”. Uporabljal je prav ta izraz: planirati – planieren v nemščini. “Mi trebamo planiren Bücher, knjige!” je ponavljal “pola nemački” in pol “jugoslovenački, a sve junački”. So/smo se mu veselo muzali in smehljali. Nemci vsi, Slovenec tu pa tam kateri.

“Prav je mislil, povedal je narobe, nam Nemcem, ki imamo dva glagola: planen in planieren. Planen pomeni načrtovati kako delo, planieren pa izravnati zemljo. Pri vas najbrž teh dveh pomenov ne razlikujete. A Nemci smo vseeno razumeli, kaj je vaš predstavnik iz Beograda hotel reči. Zabavali smo se, ker je tako navdušeno ponavljal, da morate v Jugoslaviji knjigo prej leto dni 'ravnati', ne 'načrtovati', šele potem jo lahko prevedete.” Tako mi je na koncu dobrohotno obrazložil nemški urednik.

Drage bralke, spoštovani bralci, takih komaj vidnih jezikovnih spodrsljajev, ki bi jih lahko imenovali “Misli prav, povej narobe”, srečamo nešteto v našem vsakodnevnem govornem in pisnem (ne)sporazumevanju. Poglejmo nekatere, morda tisočinko takih in podobnih. Zapisala in poslala mi jih je prijazna bralka Mimica iz Pirana:

“Ne morem se premagati, da vam ne bi povedala mnenja bralk in bralcev v moji okolici, kako razumljivo ste v zadnji Minuti odgovorili Jožici (PN, 28. februarja 2014, str. 13). Prav zadovoljna sem, ker ste se končno le lotili jezikovnih nejasnosti, ki jih srečujemo v našem vsakdanjem jeziku. Tudi jaz vam bi rada zastavila nekaj podobnih vprašanj.

1. Iz dneva v dan poslušam politike in novinarje: 'Deležniki poplavljenih območij na Notranjskem upajo ...' Kdo so ti 'deležniki'? Mar nimamo boljšega izraza za te nesrečnike?

2. Kakšna je razlika med 'družabnikom' in 'družbenikom'? Večkrat slišim ali berem eno namesto drugega.

3. Zadnje čase se še ena nova spačenka vriva v javna poročila. Tisti, ki izdelujejo energetske kartice (bog pomagaj), so postali 'kartičarji'.

4. V zvezi s škodo zaradi žleda in poplav je neki predstavnik nekega ministrstva novinarjem povedal: 'Sklenili smo, da ne moramo ustreči vsem prosilcem.' Razložite nam razliko med glagoloma 'moramo' in 'moremo'.

V upanju, da boste našli čas in prostor za odgovore na moja vprašanja, vas lepo pozdravljam. Zvesta bralka Minute iz Pirana, Mimica.”

Mimičina vprašanja so kratka. Tudi odgovori bodo kratki, kot so bili v Minuti prejšnji petek.

1. Deležnik. Kdo in kaj je? Slovnični deléžnik (s poudarkom na drugem e-ju) vsi poznamo:, na primer iz glagola reči: rekoč, rekši (zastarelo), rekel, (iz)rečèn. Pravniški déležnik (tisti, ki ima delež pri čem) je poudarjen na prvem e-ju in je bolj poredko v rabi. Novonastali pojem, ki pomeni udeleženca v dogajanju (npr. pri povodnji), ni še udomačen in zato niti ne vemo, kako naj ga poudarjamo, na drugem ali prvem e-ju. Morda bi ga nadomestil samostalnik udeležnik? Bi šlo?

2. Kakšna je razlika med “družabnikom” in “družbenikom”? Po Slovenskem pravopisu 2001 in po Slovarju slovenskega knjižnega jezika naj bi ne bilo razlike, vsaj velike ne. Družábnik je na prvem mestu človek, ki je rad v družbi, drúžbenik pa najprej človek, ki (s kapitalom ali z delom) sodeluje v podjetju. Pravopis 2001 celo svetuje, naj bi za oba pomena rajši uporabljali “družábnika”. A ker se (večje) podjetje danes lahko imenuje tudi “družba”, se vse bolj utrjuje tudi raba “družbenika”, ko gre za “deležnika” ali “udeleženca” take gospodarske organizacije. Z jezikovnega (besedotvornega) vidika sta obe besedi neoporečni in pravilni.

3. Je izdelovalec energetskih kartic lahko kartičar? Čeprav je malo nenavaden, je lahko. To je novo poimenovanje, narejeno po pravilih, po katerih so ustvarjena imena kot: mizar, čevljar, zidar, grobar, pa tudi kuhar, mókar, ropar in ob sekretárju še sekrétar. Če poskušamo izumetničiti kak drug izraz, kot kartičevec, kartičnik, karticodelec, karticodelar, ne pridemo nikamor. Krave bi se nam smejale.

4. Še: Kdaj “moramo” storiti kaj in kdaj ne “moremo” ničesar? Razlika je velika in vsem jasna - “moramo”, ker smo prisiljeni, ne “moremo”, ker nimamo dovolj moči. Tu skoraj zmerom mislimo pravilno, a povemo (včasih še zapišemo) povsem narobe. Zakaj? Ker narečja teh dveh glagolov ne ločijo tako natančno, kot ukazuje slovnica. Zato bo prav, da glagoloma “moram, morem” damo malo več prostora v kaki prihodnji Minuti.

“Neki predstavnik nekega ministrstva” je v izjavi “Sklenili smo, da ne moramo ustreči vsem prosilcem” nakopičil več jezikovnih nerodnosti. Poiščite katero, spoštovane bralke in bralci, in mi jo opišite. Oh, če ga ministri že v ljubi materinščini tako butalsko lomijo, da se jim posmihamo, kako se jim šele smejijo, ko ga tako pokronajo na kaki evropski seji v neljubi angleščini. Bes jih plentaj, bog se nas usmili.

Hvaležno vas pozdravljam. Pošiljajte mi še vprašanja! Vesel sem jih. Razvadili ste me. Hvala.

JOŽE HOČEVAR