“Pri šestih letih sem še pasel ovce, pri sedmih pa začel trgovati”

Javnost o Alfredu Cavallaru ne ve veliko več od tega, da prihaja iz Sicilije, da je pred leti v Kopru uspel z nizkocenovno konfekcijsko trgovino Family Shop in da je razkošna roza vila ob vznožju hriba Srmin, ki jo je videti s koprske hitre ceste, v njegovi lasti. Vse ostalo so nič kaj vzpodbudna, a težko preverljiva šušljanja.

Kaj ima o sebi povedati sam? Za na trenutke precej nejasno, a samohvale polno osebno izpoved izbere gostinski lokal ob koprski trgovini Oviesse, kjer se pogosto zadržuje. V minulih dveh desetletjih in pol se s slovenščino ni uspel spoprijateljiti. Govori v maternem jeziku z močnim siciljanskim naglasom.

Živela Slovenija!

“V 25 letih, kar živim v Sloveniji, sem opravil za sto let dela normalnega človeka,” začne ponosno. “Imel sem 25 trgovin s konfekcijo. Veliko sem delal in veliko zaslužil, s tem da ves čas redno plačujem davke,” poudari. Pove, da je pred prihodom v Slovenijo v Italiji imel dvakrat toliko trgovin, ki da jih je prodal. Nato je začel iskati kraj, kjer bi v miru preživel starost. Nekaj časa si je ogledoval Romunijo, potem pa ga je znanec iz Trsta povabil k sebi in ga peljal na večerjo v Sečo. “Bila je ljubezen na prvi pogled. Odlično sem jedel, in to za majhen denar! Slovenija me je tako očarala, da sem se odločil ostati. Živela Slovenija in njeni čudoviti ljudje!” je navdušen. “No, seveda imate tudi pri vas kar nekaj težakov. Ti so povsod,” pripomni v isti sapi.

Upokojenski slog življenja mu je ustrezal le kratek čas. “Kdor je navajen delati, ne zmore brez tega. Po šestih, sedmih mesecih sem umiral od dolgčasa in sem se lotil dela, čeprav mi v finančnem pogledu ni bilo treba.”

In se je začelo. Najprej z nakupom in uspešnim poslovanjem koprske trgovine Soča. Nato je kupil trgovino v celjskem nakupovalnem središču, pozneje bojda ves tamkajšnji trgovski kompleks, pa zemljišče na Srminu, kjer je zgradil družinsko hišo, nato je sredi Kopra odprl nekaj let uspešni Family Shop, kupil motel na Škofijah, zazidljivo zemljišče na Plavjah, v Luciji pa objekt za nesojeno diskoteko. V koprskem mestnem jedru je kupil zapuščeno stanovanjsko hišo, ki jo je občina prodala na javni dražbi, nazadnje še dolga leta zaprti hotel Triglav v Sežani. Večino kupljenega je nato tudi prodal.

Do uspeha z dinamično kmečko logiko

Kako zavoha posel? Pravi, da ima naravni talent za to. “Prava ideja je kot zvezda, ki vas razsvetli in kliče k uresničitvi. Temu občutku je treba slediti,” nas pouči. In že nadaljuje z naslednjo modrostjo: “Če hočeš v življenju uspeti, moraš ravnati kot kmet - sejati, da lahko kaj požanješ.”

Cavallaro je skozi leta sejal in žel zelo dinamično. Seznam podjetij, kjer je bil lastnik, upravitelj in direktor, ter tistih, s katerimi je sodeloval, je dolg. Očitno predolg, da bi uspel hraniti v spominu vse poslovne peripetije. Ko ga povprašamo o podjetju Na.Gi, ki je v stečaju z 2,7 milijona evrov dolga do banke, nenadoma vzroji: “Pazite, kako se izražate, sicer vas tožim! Kaj za vraga je ta Na.Gi?” Pojasnimo mu, da gre za podjetje, ki je v Luciji poskušalo odpreti diskoteko, podatki o stečaju pa da so javno dostopni. “Aaaaaaa,” se lopne po čelu, “oprostite, včasih kaj pozabim.” Pove, da je tedaj kot lastnik objekta sodeloval z italijanskimi partnerji, ki so želeli odpreti diskoteko in so zato pri banki NLB Leasing najeli kredit. Posel ni uspel, dolgovi pa so ostali. Cavallaro trdi, da s tem nima nič. Nepremičnine, ki jih je sodišče februarja skušalo prodati, niso več njegove, razlaga, temveč so v lasti podjetja Family Shop, ki pa ga je že pred tremi leti prodal Italijanom ... Zdaj ni več lastnik, pač pa najemnik prostorov v Čevljarski, kjer je ponovno poskušal zagnati konfekcijsko trgovino z imenom Novi Family Shop, a neuspešno. Na sodišču pravijo, da je Cavallaro v zgodbi o nesojeni lucijski diskoteki dolžnik in da proti njemu teče izvršba na denarna sredstva.

Kupi v pravem trenutku, nato ugodno proda

Ko je govora o denarju, podjetnik ni povsem jasen. Zaman poskušamo razumeti, kako to, da se na računih njegovih podjetij, prek katerih kupuje in prodaja nepremičnine, ne prikazujejo večji zneski. “V pravem trenutku je treba kupiti in v pravem trenutku ter na pravi način prodati,” nas spet pouči in doda: “Pri vseh poslih sem dvakrat zaslužil.” Kot primer navede hišo v koprski ulici OF, med palačo Tarsia, kjer je sedež PN, in Circolom, kjer biva italijanska skupnost. Februarja lani jo je prek podjetja AM Moda kupil na občinski javni dražbi za 160.000 evrov. Zdaj obnovljene stanovanjske in poslovne prostore prodaja za približno 1000 evrov na kvadratni meter. Pritlične prostore je že prodal italijanski skupnosti in menda zaslužil 120.000 evrov. “Ljudje nimajo denarja, a če zavohajo dober posel, so pripravljeni kupiti,” ugotavlja.

“Banke bi se morale imenovati po meni”

Na vprašanje, v kolikšni meri zmore kot kupec nepremičnin plačevati iz svojega žepa in v kolikšni meri se pri tem zadolžuje, odgovori: “Za to, da kupiš, se moraš zadolžiti, tega me je že dedek učil. Brez pomoči bank ne prideš nikamor. Toliko kreditov sem že najel in toliko obresti plačal, da bi se banke morale imenovati po meni. Banka Alfredo Cavallaro.”

Tudi glede svojega premoženja ni natančen. V kolikih milijonih evrov ga šteje? “Mislim, da ga je za manj kot milijon. Ne vem in me niti ne zanima. Če šteješ, koliko imaš, ne greš več naprej. Če pa ne veš, koliko imaš v žepu, ne izgubiš volje za delo.” Pravi, da je med sestavinami recepta za uspešen posel tudi varčnost. “O meni pravijo, da svojih sodelavcev ne plačujem dobro. Plačam malo, a jaz vsaj plačam. Nikomur nisem dolžen niti evra!”

Pobeg od revščine v bogati Milano

Delovni zagon je menda dobil že v otroštvu, ki, kot pravi, ni bilo nič kaj rožnato. “Bili smo najrevnejša družina v mestu Caltagirone. Doma nismo imeli žlic in vilic, ker preprosto ni bilo kaj jesti. Videl sem revščino v obraz. Devet otrok in brezposelna starša - vseh enajst nas je živelo na 48 kvadratnih metrih površine. Pri 70 letih imam 63 let trgovanja za sabo. Pri šestih letih sem še pasel ovce, pri sedmih sem začel trgovati. Kupil sem skuto pri gospodarju in jo prodajal na tržnici. Nabiral sem pomaranče in jih prodajal,” pripoveduje, kaj ga je že v zgodnjem otroštvu gnalo k iznajdljivosti.

“Pri 13 letih mi je bilo dovolj lakote,” nadaljuje. “Z dvema kovčkoma v rokah sem se odpravil v Milano.” Prvi denar si je menda prislužil s prodajo pulijev. “Kupil sem jih za 300 lir, prodal pa za 1000. Na dan sem zaslužil več kot predsednik republike,” se pohvali. Nato je na železniški postaji z nekaj pomočniki na črno prodajal sladoled. Tudi ta posel je bojda cvetel.

Po dolgoletnem trgovanju s konfekcijo v Italiji in Sloveniji se zdaj spet vrača k živilom. V Seči so Cavallarovi, tokrat prek podjetja Sagi, najeli prostore nekdanje gostilne, v katerih urejajo trgovino s kmetijskimi pridelki iz Sicilije.

“Ste že slišali za sladke limone?”

“Istrski pridelovalci najbrž ne bodo navdušeni,” pripomnimo. “Pa saj bom robo kupoval tudi od domačinov, zakaj pa ne?” odvrne. “Tista dva meseca, ko imajo pridelek,” pristavi. Vprašljivo pogledamo. “No, povejte, koliko mesecev v letu imate na mizi zrel paradižnik? Dober mesec, kajne? Na Siciliji - devet mesecev!” je ponosen. “Poleg tega imamo pridelke, ki jih tu sploh ne poznate. Ste že slišali za limone vrste vanilija, sladke kot cuker? Pa limone, velike kot lubenice, ste jih že videli?”

Ali je ta ponos na domače dobrote pokazatelj domotožja? “Niti ne. Sicilija mi je dala le grenkobo. Ne vračam se domov, tam nimam več nikogar, le svojega svetnika, San Francesca da Paola. Če želite mu vas lahko priporočim, a ne zagotavljam, da vas bo sprejel.”

ILONA DOLENC