“Prišel je čas, ko moramo obrniti list in začeti razmišljati na drugačen način”

> Ste prva pripadnica italijanske manjšine na mestu ministrice v slovenski vladi. Vodite pa eminentno narodotvorni resor - ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ste mogoče zaradi tega v zadregi?

“Me sprašujete, če sem bila v zadregi, ko so mi ponudili to funkcijo?”

> Ja, takrat - in kasneje ...

“Seveda sem bila, absolutno.”

> In kako ste pri sebi rešili to zadrego?

“Mislim, da se z njo še vedno vsak dan borim. Vsekakor je vodenje ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu zelo odgovorna funkcija. Ko so mi jo ponudili, sem najprej pomislila, da sem mogoče premlada zanjo. Po drugi strani pa sem si dejala, da je to vendarle priložnost, mogoče edina v življenju, in zakaj je ne bi izkoristila. In če sem še pripadnica italijanske manjšine, mi to lahko pri mojem delu lahko samo pomaga.”

> Ampak je dejstvo, da kot pripadnica italijanske manjšine vodite ministrstvo za Slovence po svetu, koga zmotilo?

“Ne, zaradi tega nisem imela nobenih težav. Pripadniki slovenskih manjšin v zamejstvu so me sprejeli odprtih rok, nobenega nezaupanja nisem zaznala. Tudi manjšinski mediji so o meni pisali z naklonjenostjo.”

> To vas sprašujem, ker so bili odnosi med Italijani in Slovenci ob meji dolgo časa obremenjeni s travmatično preteklostjo. Tržaški Slovenci, denimo, dolgo časa niso prijazno gledali na istrske ezule, saj so jih oblasti naselile na slovensko zemljo ...

“Poglejte, stara sem 33 let, živimo v letu 2013, in če se bomo še zmeraj ukvarjali z našo zgodovino, ne bomo prišli daleč. Prepričana sem, da je prišel čas, ko moramo obrniti list in začeti razmišljati na drugačen način. Sicer se zavedam, da so ljudje ob meji občutljivi zaradi krivic v preteklosti, še vedno so zamerljivi do sosedov, vendar pa ne razumem, zakaj bi to zgodovino kot breme vlekli za seboj. Svoje otroke pošiljamo na študij v London in v ZDA, ne moremo pa se pobotati s sosedom, samo zato, ker je drugačne narodnosti. Samo zato, ker so naši nonoti ali starši doživeli kaj neprijetnega. To res nima smisla.”

> Pravite, da ste lahko tudi v prednosti, ker ste pripadnica italijanske manjšine. Kje vidite podobnosti med položajem italijanske manjšine pri nas in slovenske v Italiji?

“Že zgolj v tem, da si del manjšine in da se zato vsak dan bojuješ za uveljavitev svojih narodnostnih pravic in svojega maternega jezika, je skupno vsem manjšinam. To so vsakdanje težave, s katerimi se soočajo pripadniki italijanske manjšine v Sloveniji in prav tako slovenske v Italiji. Zaradi te svoje temeljne izkušnje trdim, da sem v prednosti.”

> Kako pa so v sami italijanski manjšini sprejeli vaše imenovanje za ministrico? Doslej je samo Franco Juri segel do položaja državnega sekretarja ...

“Odzivi v italijanski skupnosti v Sloveniji so bili zelo pozitivni, in na to sem zelo ponosna. Ko sprejmeš tako odgovorno nalogo, je zelo pomembno, da te tvoji najbližji, prijatelji ali sodelavci, podpirajo, da so ob tebi, da so nate ponosni. To, da so pripadniki italijanske skupnosti ob meni in da me podpirajo, mi je v veliko pomoč in spodbudo.”

> Zdaj imate kot ministrica možnost aktivno spodbujati stike med italijansko in slovensko manjšino. Je to sodelovanje tudi v vaših ministrskih načrtih?

“Seveda je. Prepričana sem, da je sodelovanje med manjšinama na obeh straneh meje zelo pomembno. Že zdaj sta lahko ti manjšini, italijanska v Sloveniji in slovenska v Italiji, zgled sodelovanja. Upam, da mi bo v svojem mandatu uspelo ta zgled prenesti tudi na druge, jim dopovedati, kako pomembno je, če manjšine med seboj sodelujejo.”

> Gospodarska kriza ogroža obstoj nacionalnih držav, še bolj pa narodnih manjšin. V slovenski manjšini v Italiji je vrsta ustanov resno ogroženih, med njimi Primorski dnevnik, Narodna in študijska knjižnica v Trstu in mnoge druge. Kaj boste kot ministrica naredili, da bi preprečili zaprtje teh ustanov?

“Soočeni smo s hudo finančno krizo na globalni ravni. Ta kriza še toliko bolj ogroža prav najbolj ranljive skupnosti, kamor spadajo tudi narodne manjšine. Slovenski manjšini lahko pomagamo tako, da nekatere že sprejete projekte s financiranjem ohranimo pri življenju. Na žalost pa tudi nam na ministrstvu neprestano zmanjšujejo finančna sredstva. Zato se bomo morali odločati za prioritete, za prednosti. Temu se ne bomo mogli izogniti.”

> V svojem programu ste posebno pozornost namenili prav mladim. Ampak mladi zaradi krize odhajajo: zapuščajo kraje, kjer živi manjšina. S tem je sam obstoj manjšine ogrožen. Lahko to preprečimo? Kako?

“Živimo v svetu, ki je povezan; smo del svetovnega dogajanja. Izseljevanje ni samo posledica trenutne gospodarske krize, ampak je izraz želja mladih po drugačnem, novem življenju. Mlajše generacije potrebujejo več življenjskega prostora. Očitno je ta prostor, ki jim ga daje manjšina, premajhen. Res pa je tudi, da slovenska društva in organizacije v Italiji potrebujejo mlade, da bi preživele, zato je pomembno, da obdržimo stike z mlajšimi generacijami, tudi s tistimi, ki so odšle. Ne smemo izgubiti stika s tistimi mladimi, ki so odšli študirat ali delat na tuje. Tudi če so si drugje ustvarili novo življenje, je pomembno, da so v povezavi z matično domovino, pa tudi z manjšino.”

> Ampak z odhodom mladih manjšina izgublja, se umika, izginja. Smo povsem nemočni pri zadrževanju tega toka izseljevanja?

“To je stvar notranje organizacije posameznih slovenskih društev. V te organizacije ne bomo posegali. Je pa dobrodošla vsaka pobuda, vsaka ideja. Ko nam kakšno društvo predstavi svoj projekt, ga lahko podpremo, če ugotovimo, da je dober. Lahko mu tudi pomagamo pri projektu. Ne moremo pa mi posegati v samostojnost manjšinskih organizacij, jim karkoli vsiljevati.”

> Ne govorim o vsiljevanju. Dejstvo je, da se z izseljevanjem manjšinci spreminjajo v zdomce, tako, kot Beneški Slovenci v prejšnjem stoletju ...

“Lahko jih imenujete, kot jih želite: manjšinci, zdomci ... Meni osebno se to strogo imenovanje in razmejevanje zdi nepotrebno. Dejstvo je, da živimo v globaliziranem svetu, ki ga ne moremo primerjati s svetom pred enim stoletjem.”

> Torej po vašem ne smemo uporabljati teh opredelitev, ker so zastarele?

“Temu bi se morali čim bolj izogibati. Pripadniki manjšin smo zelo občutljivi za to, da nas spravljajo v predalčke. In tudi sama sem zelo občutljiva, ko me poskušajo kategorizirati, me opredeljevati. Mislim, da so glede tega občutljivi tudi slovenski rojaki zunaj domovine, pri čemer jih povsem razumem. Poglejte, povsem se zavedamo problemov: izseljevanja mladih, težav v gospodarstvu. Vendar pa našim Slovencem pomagamo samo tako, da jim ponudimo roko, financiramo kakšen projekt, jim pomagamo pri povezavah z drugimi manjšinami, tako kot sta se med seboj povezali italijanska in slovenska.”

> Sodelujete z drugimi ministrstvi, da bi skupaj odprli možnost investicij ob meji, da bi odprli nova delovna mesta?

“Seveda, tudi to počnemo. Vendar se moramo zavedati, da je to druga država, Italija, kamor ne moremo po mili volji posegati. Seveda pa naš urad sodeluje z drugimi ministrstvi - z ministrstvom za kulturo, za kmetijstvo, za gospodarstvo in finance. Vendar pa se moramo zavedati, da so ta društva in ustanove v drugi državi in moramo paziti na njihovo zakonodajo.”

> Dežela Furlanija-Julijska krajina je ključnega pomena pri izvajanju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Nova deželna guvernerka je Debora Serracchiani, ki je za razliko od prejšnje uprave pokazala večjo odprtost do manjšine in v svoje roke prevzela tudi področje mednarodnega sodelovanja. Kaj boste storili, da bi se doslej ne ravno dobro sodelovanja med Slovenijo in sosednjo deželo izboljšalo?

“Seveda, izvolitev Serracchianijeve je velik korak naprej. V zadnjih petih letih je ta napredek viden, ampak daleč od tega, da bi bili odnosi popolni. Vsekakor je velik napredek, da italijanske oblasti izjavijo, da podpirajo slovensko manjšino. Ljudje se spreminjajo, spreminjajo način komuniciranja, iščejo nove poti sodelovanja. To je za manjšino zelo pomembno. In seveda imamo v načrtu tudi srečanje z Deboro Serracchiani.”

> Rezija je že nekaj časa žarišče nezadovoljstva in slabih odnosov med Slovenci in Italijani. Tamkajšnje občinske oblasti ne priznavajo slovenske manjšine na svojem območju, nočejo, da bi bilo vključeno v zaščitni zakon. Kaj boste kot ministrica naredili?

“O Reziji sem govorila tudi na svoji predstavitvi. Tudi v tem primeru gre za drugo državo in njene pristojnosti. Mi lahko z ustrezno komunikacijo poskušamo vzpostaviti stik z lokalnimi oblastmi. Poskušamo lahko pristojne prepričati, da je za njihovo skupnost pomembno, da ima na svojem območju pripadnike druge narodnosti, druge kulture. Kot pripadnica italijanske manjšine v Sloveniji pravim, da če imamo možnost spoznati tudi drugačno kulturo, drugačno od tiste, v kateri smo odraščali, je to lahko samo prednost, lahko nas samo bogati. Na žalost ne razmišljajo vsi tako. Zelo težko je spremeniti stališča ljudi, ki vse življenje razmišljajo na določen način. V času, ko se naši otroci šolajo daleč od doma, je skoraj neverjetno dejstvo, da ne sprejmeš soseda, ki je drugačne narodnosti. Seveda pa lahko na to vplivamo samo s prepričevanjem in s pravilno komunikacijo.”

> Kar se je dolgo dogajalo italijanski manjšini pri nas, se zdaj dogaja tudi slovenski v Italiji - vse več je mešanih zakonov, v manjšinskih šolah vse več otrok iz mešanih zakonov ali celo iz povsem italijanskih družin. Od tod izvira strah manjšine pred asimilacijo. Je ta strah po vašem mnenju upravičen?

“Asimilacija je neizogibna. Vendar pa je kljub asimilaciji, kljub mešanim zakonom pomembno, da ohranimo našo kulturo. Pred časom sem spoznala mlado družino, ki se je iz Puglie preselila v Milje. Njen štiriletni sin zdaj govori perfektno slovensko. Kako to? Ko sta mlada zakonca prišla v Milje, sta sklenila vpisati sinčka v slovenski vrtec. Preselila sta se v Koper in zdaj njun sinček obiskuje slovenski vrtec. Ko govorimo o taki stvari, smo lahko samo ponosni. Ko pa na drugi strani ugotavljamo, da je med Slovenci v Italiji vse več narodnostno mešanih zakonov in vse manj otrok iz slovenskih družin, nas to navdaja z bojaznijo. Povsem razumljivo, saj smo sredi velikih družbenih sprememb.”

> Se torej obnašamo egocentrično?

“Človek je pač tak, to je naša narava. Sama pa v mešanih zakonih ne vidim prav nič slabega, popolnoma nič. Ko se ljudje zavemo, da imamo možnost izbire in da je velika prednost v tem, da poznamo najmanj dve kulturi, dva jezika, potem vsakršna bojazen izgine.”

> Slovenci na Hrvaškem so organizirani v društva, kot narodna manjšina pa se šele oblikujejo. Jim nameravate kako pomagati, da bi se lažje organizirali kot manjšina?

“Slovenci na Hrvaškem so tako dobro organizirani, da bi morala marsikatera naša organizacija ali društvo k njim na obisk, da bi se lahko pri njih zgledovali. Zelo požrtvovalni so, ko poskušajo na mlajše generacije prenašati znanje slovenskega jezika in kulture. In v tem jih naš urad zelo podpira. Deležni so naše pomoči, tako kot ostale manjšine. Ne opažam, da bi bili kakorkoli zapostavljeni ali manj vredni od ostalih. Kar se pozornosti do manjšin tiče: na uradu objavljamo razpis, nanj se prijavljajo društva ali manjšinske organizacije, ustrezna komisija na uradu pa določi znesek, s katerim bomo pomagali posameznim društvom.”

> Je kriza segla tudi v vaš resor? Poleg zunanjega ministrstva je tudi v vašem po naravi stvari največ potovanj v tujino. Jih nameravate skrčiti?

“Smo jih že. Z zneskom iz proračuna krijemo tako plače zaposlenim kot druge stroške, pomoč Slovencem, pa tudi potovanja. Za potovanje se odločimo le, če je kakšna posebna obletnica ali če se moramo udeležiti kakšne posebne, pomembne prireditve. Doslej smo obiskali Slovence v Bosni, kar je edino daljše potovanje v času mojega mandata, če seveda ne štejem obiska Trsta in Gorice. Ne potujemo več toliko, kot so v preteklosti.”

> Precej stvari je zastavila že vaša predhodnica. Je vaše delo v znamenju kontinuitete prejšnje politike ali preloma?

“Ne eno ne drugo. Gospa Ljudmila Novak je imela svoj pristop, jaz imam drugačnega. Drugačna sem tako po značaju kot po načinu dela. Najino delo je zelo težko primerjati.”

> Med drugim ste dejali, da bo vaše delo ministrice brez ideoloških razlik. Boste to lahko uresničili?

“Seveda. Zakaj pa ne bi?”

> Zato, ker je sama manjšina, v tem primeru govorim o slovenski v Italiji, ideološko še zmeraj razklana, pa je zato zelo težko v konkretnih primerih ostati povsem nevtralen.

“Ampak vi govorite o ideološki razklanosti manjšine. To je pa seveda druga stvar. Jaz kot ministrica se ne želim mešati v njihova politična ali idejna prepričanja. To ni naša vloga. Glede mojega dela na uradu pa ... ne bi želela delati tako, da bi ljudi delila na naše in vaše. To mi je tuje.”

> Kaj bi po vašem mnenju morali kot ministrica izpeljati, da bi lahko zase rekli, da ste svoje poslanstvo dobro opravili?

“To je pa težko vprašanje. Poleg tega, da sem ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, sem tudi članica vlade Alenke Bratušek. Zato se mi zdi ključnega pomena, da bi kot vlada v celoti lahko zase trdili, da smo nekaj koristnega naredili za svojo državo. V svojem resorju pa bi želela ... ne vem ... Tako vam povem. Vsak dan se z obale z avtom vozim v Ljubljano, poslušam radio, novice, v službo pridem z idejami, zamislimi, vse na uradu bremenim z njimi. In potem si želim, da bi se na uradu nekoliko aktivneje ukvarjali s projekti in da bi z ljudmi začeli drugače komunicirati. Ne maram pa političnih, ideoloških delitev.”

> Ampak Slovenija je ideološko razklana ...

“Seveda, ampak jaz sem bila bolj deležna delitev v prejšnji vladi kot pa v sedanji. Ideološke delitve sem povezovala s prejšnjo vlado, ne pa s to, ki ji sama pripadam.” ROBERT ŠKRLJ