“Žled” ni “led”, čeprav sta oba ledena

Radovedni, ali je po mnogih letih sploh še česa vredno, so ga posejali v plodno prst. Presenečeni so ostrmeli, kajti žito je vzkalilo in ozelenelo. Tako je najbrž klilo in zorelo že v deželi piramid ob reki Nil v časih polbožanskih faraonov. A vse to morda ni res, le pišejo in pravijo, da je.

Gotovo pa je res, da - podobno kakor zdravo žitno zrno - tudi sleherna beseda skriva v sebi trajno moč življenja, ki se vzdrami in požene v rast, ko nastanejo za to primerne okoliščine in novo besedo jezik potrebuje; a kadar ni potrebna, spi naprej kot kralj Matjaž in čaka na za rast ugodne dni. Ta moč domuje v temelju besede, v njenem najstarejšem delu, ki mu pravimo koren, začetek, korenina, mati skoraj vseh besed, ki jih premorejo posamezni jeziki, na primer slovanski.

Ponazorimo to s primeri: v besedah mir, miriti, mirovati, umirati, zamiranje, umiritev, pomiriti, umirjenost je tak koren v zlogu “mir”; a to je res samo takrat, ko govorimo o besedah, ki imajo v sebi cel ta zlog. Kakor hitro pa pomislimo še na samostalnik môra, glagol umreti (nastal iz umerti), na neljubo smrt ali srbski glagolnik odmaranje (počivanje), ugotovimo, da prvotni koren ni “mir”, ampak sta to zvočnika “mr”, med katera se izmenoma postavljajo še samoglasniki a, e, i in o. Tako dobimo korene: mor, mir, mar, mer in mr, iz katerih je naš jezik ustvaril mnogo novih besed, kot so umor, premirje, umreti, smrtnost. V vojnih časih uporablja neprijetne besede iz korena “mor”, kot umor in pomor. Prijetnejše pa so besede iz korena “mir”: pomirjanje, umiritev, (trajni) mir.

Vsak koren ima svoj prvotni pomen in ostaja živ v besedah, ki so izvedene iz njega, čeprav v vsaki nekoliko dopolnjen in spremenjen. Zgodi pa se, da kak koren za dolga leta zamre in nanj jezik skoraj že pozabi. A pride dan, ko ga kak dogodek oživi in prenese spet v vsakdanjo rabo.

Kdaj besede iz enega korena živijo ter so ves čas prisotne v naših mislih in jeziku, kdaj pa besede iz drugega korena utonejo v pozabo, si bomo pojasnili ob besedi žled, drage brake in spoštovani bralci. Za njeno razlago je prosila naša bralka in prijateljica lepega jezika Sanja iz Kranja. Tole je povedala in vprašala:

“Prosim vas, razložite nam, kaj pomeni beseda žled. To zanima mene in moje prijatelje, udeležence koncerta duhovitega Izolana Draga Misleja Mefa v Cankarjevem domu 31. 1. 2014. Tisti dan je padal dež, ki je na tleh in drevju sproti zmrzoval in Slovenijo zaklenil v led.

Koncerta se je udeležilo več 'Istrijanov' iz Izole in z Obale, prijateljev in ljubiteljev Mefove glasbe. Mef, ki nas je ves večer prijetno zabaval, je poslušalce vprašal, kako je, če 'Istrijani' morajo v taki ujmi in ledenem dežju v Ljubljano, saj imajo doma obsedno stanje, če na Obali pade le dva centimetra snega. Veliko duhovitosti nam je natresel na račun 'Obalcev' in snega. Tudi njega so spraševali, kako bo v takem žledu prišel v Ljubljano in z bendom odigral koncert. On pa je sebe in nas spraševal, kaj pomeni nenavadna beseda žled.

Prijateljica iz Prekmurja mi je rekla, da so to besedo njeni starši uporabljali v njenih mladih letih, ne ve pa, kaj pomeni. Tudi jaz ne vem. Ali pomeni isto kot beseda led? Žled je led? Od kod pa 'ž' v 'žledu', ki ga v 'ledu' ni? To gotovo veste vi. Hvala za odgovor. Ne izdam vam svojega imena. Zapišite, da sem Sanja iz Kranja.”

Vprašanje je usmerjeno tako, da mora biti odgovor malo bolj strokoven, bolj jezikosloven, za kar se bralcem opravičujem.

Najprej si moramo pojasniti, od kod soglasnik “ž” v “žledu”, zaradi katerega tudi spraševalka Sanja dvomi, da bi bila beseda žled enaka ledu. Soglasnik ž dostikrat nastane iz soglasnika g, kadar sta za njim mehka samoglasnika e ali i. To lahko sklepamo po besedah, ki so izpeljane iz istega korena, imajo pa v sebi enkrat g, a drugič ž. Primerov je za to nešteto. Poglejmo nekatere: beseda zmožen je izšla iz starejše oblike zmogen, kar lahko sklepamo po sorodnih besedah mogočen ali zmaga; glagol ženem je nastal iz oblike genem, kar spet lahko sklepamo po besedah iz istega korena: gonim ali izganjam; v besedah žena, žeja, želo, želod, želva, želé, želeti, želodec, žerjavica se je začetni ž razvil iz prvotnega g, ki se je pred e-jem omehčal v ž.

In beseda žled v pomenu “tanka ledena obloga na drevju in skalovju”? Tudi v žledu ni soglasnik ž izviren, ker se je, podobno kot v zgoraj navedenih zgledih, razvil iz soglasnika g. Enako kot v besedah žleb in žleza. Besedo žled sta poznali praslovanščina (glasila se je želdi) in za njo stara cerkvena slovanščina (žledica, ki je pomenila “dež s snegom” in “led na drevju”). Znana je tudi večini slovanskih jezikov. Razvila se je iz prvotnega korena *geldi.

V slovenščini in njenih narečjih so se iz tega korena razvile besede: žled, žlednat (prekrit z žledom), požled, požledica, žledica, žlediti se, požlediti. Pa še sestavljenka žledolom (kot snegolomom) se nam ponuja. Večinoma so manj poznane in tudi nepoznane, ker pač malokdaj prodrejo v splošno rabo in so skrite. Toda ko prodrejo, je v naravi vse narobe. Joj prejoj!

Po ljudski pameti in razlagi, to je po ljudski etimologiji, se na prvi pogled v vseh teh besedah skriva “led” v pomenu “zmrznjena voda”. A z jezikoslovnega vidika ta razlaga ne drži. Jezik dobro loči dve besedi: poledica in požledica. Led je vsakodnevni spremljevalec našega življenja, žled pa redek in nasilen gost - prijazen, ko ga ni. “Led” ni “žled”, čeprav sta oba ledena. Tako je zapisano v korenu besede žled.

JOŽE HOČEVAR