90 odstotkov dolgčasa, 10 groze
Julian Assange se je v Londonu pridružil protestom 15o. “Banke so Wikilekas napadale še bolj silovito kot vojaške in obveščevalne organizacije,” je povedal in dodal, da je “bančni sistem v Londonu cenzor številka ena britanskih medijev”.
V zadnjih 30 letih naj bi se na računih britanskih bank znašlo več kot 670 milijard dolarjev iz Afrike, pridobljenih na sporen način, vendar pa “za korupcijo v tretjem svetu ne moremo reči, da je zares afriški problem. Gre za problem fiskalnega Zahoda,” meni Julian Assange. Ker ta denar leži na bančnih računih zahodnih držav, smo tudi sami vpleteni v korupcijo, pravi belolasi bojevnik, ki se je na protestu zavzel za transparentnost delovanja bančnega sektorja. Boj za dosego tega cilja lahko traja tudi več let, zato bi si morali prizadevati za “profesionalni aktivizem”, pravi. Wikileaksova razkritja o bankah so bila sicer do zdaj v senci razkritij o vojaških in obveščevalnih organizacijah.
WikiRebels (WikiUporniki), edini dokumentarni film o Wikileaksu, sta leta 2010 posnela Šveda Jesper Huor in Bosse Lindquist. Nomadski Julian Assange je tega leta prišel na Švedsko in televizijski hiši SVT ponudil, naj se pridruži objavam o tajnih dokumentih iz vojne v Afganistanu. SVT je ponudbo zavrnila, a so se pogajanja nadaljevala. V drugo je Assange televiziji ponudil tajne podatke iz iraške vojne, SVT je ponudbo sprejela, dogovorili pa so se tudi za dokumentarni film o Wikileaksu. Lindquist je v Kopru povedal, da je Assange med snemanjem ves čas nosil neprebojni jopič, snemalna ekipa pa se je bala, da jim prisluškujejo obveščevalne službe. Režiser je o vtisu, ki ga je dobil ob druženju z Assangem, še povedal: “Wikileaks se bori za transparentnost, a kot organizacija ni ravno transparenten, tako kot tudi Assange ne. To mi je dalo drugačen pogled na celotno stvar: lahko se zelo trudiš za transparentnost, hkrati pa se zelo boriš proti njej, kakor to počne Assange.”
O tem, kaj nam je prinesel Wikileaks in zakaj je aktualen tudi za trenutne politične razmere v Sloveniji, so se v okviru 2. Festivala evropskega in mediteranskega filma v Kopru po projekciji dokumentarnega filma WikiRebels (WikiUporniki) prejšnji teden pogovarjali novinar Ervin Hladnik Milharčič, medijska strokovnjaka Sandra Bašić Hrvatin in Vuk Čosić, pravnik Andraž Teršek in Mirko Cigler z ministrstva za zunanje zadeve na okrogli mizi Wikileaks - nespodobna radovednost ali demokratična inovacija?, ki jo je organizirala koprska fakulteta za management, vodil pa jo je ekonomist Janez Šušteršič.
Janez Šušteršič: “Wikileaks je zelo sodoben zgodovinski vir.”
Vojni vsakdan: čista groza in dolgčas
Posnetek iz iraške vojne, na katerem ameriški vojaki iz helikopterja ustrelijo dva novinarja Reutersa, poleg njiju pa pokosijo še nekaj mimoidočih, ki ga je aprila 2010 objavil Wikileaks, šokira s pogledom na vojno, ki ga doslej nismo imeli, pravi Milharčič. Od prve zalivske vojne naprej so nam bili ponujeni klinično čisti pogledi na vojno, ki so vzbujali občutek, da gre “za operacijo, v kateri stroji napadajo hiše, in po čudežu se tam znajde nekaj, čemur rečejo kolateralna škoda”. Posnetek je razblinil propagando obrambnih ministrstev, ki se sklicujejo na branjenje človekovih pravic, svobode in demokracije, pri tem pa ne pokažejo, “kako se to dela”. Milharčič pravi, da je Wikileaks z objavo suhoparnih in dolgočasnih poročil lokalnih desetarjev pokazal vsakdanjo realnost vojne v Iraku: “Je kot vsaka druga vojna: 90 odstotkov dolgčasa, 10 odstotkov čiste groze.”
Vuk Čosić: “V Sloveniji imamo svetovno izjemo, Wikileaks znotraj javne uprave: Supervizor.”
Novinarji: nadzorniki države ali ljubitelji tračev?
Wikileaks novinarjem lahko pomaga razumeti vrzeli, ki se pojavijo pri nejasnih razkolih med javnim mnenjem in njemu nasprotujočimi državniškimi odločitvami. Za Milharčiča je bil eden takih primerov Vilniuška deklaracija, ki jo je leta 2003 podpisalo 10 držav, kandidatk za vstop v Nato. Z njo so podprle Združene države Amerike pri napadu na Irak. Izjava je v javnosti sprožila nemalo ogorčenja, med slovenskimi politiki pa veliko zadrego. Čeprav je imel Milharčič sporni dokument v roki, mu ni uspelo razvozlati, kako se je vse skupaj zgodilo. Eden od vzhodnoevropskih veleposlanikov mu je sicer pozneje v neformalnem pogovoru pojasnil ozadje zadeve (da je podpis izjave pomenil neposredno vstopnico v Nato), ker pa je bilo to izrečeno “off the record”, je javno razkritje političnih računic splavalo po vodi. Vse do tedaj, ko se je na Wikileaksu znašla korespondenca, s pomočjo katere je prišel do trdnejših argumentov, s tem pa tudi do večje samozavesti za pisanje o ozadju spornih političnih dogovorov.
Sandra Bašić Hrvatin: “Novinarji trdijo, da je Wikileaks objavil neomejeno število informacij, ki jih nihče ne more obvladati, po drugi strani pa so šli v drugo skrajnost: objavljajo 'tvite' - 140 znakov politikov, ki pišejo o svoji zasebnosti.”
“Ljudje že po definiciji ne morejo in ne smejo zaupati oblasti, zato je nadzor nujen. Ko institucije nadzora odpovedo, kot se je zgodilo v Sloveniji, je edini učinkovit in možen nadzor - novinarski nadzor,” pa pomen novinarskega dela ocenjuje Teršek in dodaja, da bi morali svojo pozornost s političnega zabavljaštva preusmeriti na kritičen odnos do politike, kar je storil tudi Wikileaks. Če se to ne bo zgodilo, bo Wikileaks le še zanimivost, pozabili pa bomo tudi na lastno odgovornost v tej zgodbi.
Preveč informacij?
Wikileaks je objavil ogromno količino dokumentov, tako da je iskanje ključnih informacij precej zahtevno, pravi Milharčič. Bašić Hrvatinova o domnevno preveliki količini podatkov pravi: “Novinarji trdijo, da je Wikileaks objavil neomejeno število informacij, ki jih nihče ne more obvladati, po drugi strani pa so šli v drugo skrajnost: objavljajo 'tvite' - 140 znakov politikov, ki pišejo o svoji zasebnosti. To so naenkrat postale novinarske zgodbe, kar očitno nikogar ne moti.” Da se velike količine podatkov ne bi smeli ustrašiti, je prepričan tudi Čosić: “Preveč informacij ne obstaja. Obstajajo samo slabi načini filtriranja.”
Andraž Teršek: “Bolj kot je informacija šokantna, večji so razlogi, da se jo javno razkrije.”
Wikileaks, sodoben zgodovinski vir
“Korpus dokumentov, ki so na voljo, zadošča, da si razložimo eno desetletje svetovne politike skozi ključ ameriških vojaških in diplomatskih poročil,” Milharčič ocenjuje pomen Wikileaksove zbirke, Šušteršič pa pravi, da gre za “zelo sodoben zgodovinski vir”. Bašić Hrvatinovo najbolj fascinira spremenjena logika novinarskega pravila o “off the record”- vse, kar je kjerkoli izrečeno, postane javno: “Assange je pokazal, da je možno objaviti marsikaj in angažirati ljudi, naj tudi sami nekaj naredijo.” Wikileaks prikazuje bistvo svobodnega izražanja, nedotakljivost vsebine, pravi Teršek, medtem ko Čosić izpostavlja, da Wikileaks kot fenomen informacijske družbe sodeluje pri uveljavljanju novih pravil transparentnosti med tremi velikimi družbenimi akterji - politiko, gospodarstvom in javnostjo, pri čemer imamo v Sloveniji “svetovno izjemo:Wikileaks znotraj javne uprave: Supervizor.”
Ervin Hladnik Milharčič: “Korpus dokumentov, ki so na voljo, zadošča, da si razložimo eno desetletje svetovne politike skozi ključ ameriških vojaških in diplomatskih poročil.”
Diplomacija, tajnost in ideal transparentnosti
Na podlagi kopice pikantnih podrobnosti, ki jih razkrivajo tajni dokumenti, je Bašić Hrvatinova dobila vtis, da je “svetovna diplomacija samo dobro plačana tračarska družba hudobnih, zlobnih, primitivnih ljudi, ki hodijo okoli in govorijo o drugih.” 250.000 dokumentov, ki jih je razkril Wikileaks, je sicer imelo najnižjo stopnjo zaupnosti, do njih pa je dostopalo kar tri milijone ljudi. Obstajajo pa še dosti bolj zaupne informacije, a imajo dostop do njih zelo redki, opozarja Cigler. “Nismo dobili celotne zgodbe,” pravi. Milharčiču se zdi problematično, da je ”kot državna tajnost označenih kup dokumentov, ki bi morali biti dostopni javnosti, da bi razumela politične odločitve države”. Teršek v zvezi s skrivanjem informacij poudarja: “Bolj kot je informacija šokantna, večji so razlogi, da se jo javno razkrije.”
Mirko Cigler: “Nismo dobili celotne zgodbe.”
Wikileaks po slovensko
V Sloveniji je danes nujna “preobrazba javne sfere, pri čemer tokrat jezdimo na digitalnem valu,” pravi Čosić, Bašić Hrvatinova pa izpostavlja: “Če želimo spremembe, moramo odpreti politični prostor za vstop ljudi, ki niso del političnih elit.” V Sloveniji politične stranke že 20 let privatizirajo politiko, pravi. Teršek problem slovenske politike vidi v pretirani personalizaciji političnih strank in si namesto njih želi nehierarhične politično organizirane skupine. In kakšno vlogo ima pri vsem tem Wikileaks? Pokazal nam je ogledalo in nas spomnil na lastno odgovornost, da vsa ta leta dopuščamo nekatere načine ravnanja in vladanja, pravi Teršek, postavil pa nas je tudi pred naslednjo odločitev: “Ali se bomo odzvali ali pa bo Wikileaks samo globalna zgodba, iz katere bodo nastajali filmi in videoigrice, v katerih se bodo ameriški marinci streljali z Assangei.” REKA ŠAV
