Združeni v konfliktu

Politični tekmici, ki se ne moreta sporazumeti niti o pomenu posameznih zgodovinskih dogodkov, pri nas pogosto brez posebnih težav sprejmeta podobno razumevanje političnega kadrovanja, odgovornosti za neuspehe in upravičenosti poseganja v institucije. Kar je bilo v opoziciji nedopustno, lahko po zmagi na volitvah postane razumljiva posledica demokratično osvojene oblasti. In šele vrnitev v opozicijo praviloma omogoči tudi vrnitev k prejšnjim načelom.

Slovenska politika je v tem pogledu zanimiv primer. Ideološka razdeljenost se pri nas ne kaže le v programskih razlikah, temveč tudi v načinu, kako politični tabori razumejo drug drugega. Nasprotnik pogosto ni zgolj zastopnik drugačnega pogleda na družbo, temveč tudi nevarnost, pred katero je treba državo obvarovati. Politični spopad tako preseže vprašanje, kdo bi bolje upravljal skupne zadeve, kar se dolgoročno odrazi na (ne)učinkovitosti delovanja države in njenih podsistemov.

Kot da to ni dovolj, se pri nas ta razdor vse bolj poglablja, tudi umetno in ob spodbudi vsakokratne oblasti. V ospredje političnih razprav se postavlja vprašanja, ki služijo zgolj dodatni polarizaciji volilnega telesa in ustvarjanju vtisa usodnosti nekih referendumskih odločitev, četudi imajo te zgolj posvetovalni značaj.

Kadar je osrednji razlog za podporo določeni politični skupini prepričanje, da bi bilo vladanje njenih nasprotnikov nesprejemljivo, se lahko spremenijo tudi merila politične odgovornosti. Njeni podporniki od oblasti tedaj ne zahtevajo več, da izpolni njihova pričakovanja, temveč predvsem, da prepreči uresničitev pričakovanj njihovih nasprotnikov. Tudi kadar so pristaši vladajoče politične stranke z njenimi rezultati nezadovoljni, jo praviloma podpirajo, ker se bojijo, da bi bila alternativa še slabša.

To seveda ni nerazumno. Vrednote so legitimen kriterij za politično izbiro, razlike med političnimi alternativami pa imajo lahko zelo občutne in stvarne posledice. Problem nastane, ko postane preprečevanje zmage nasprotnika skoraj edino merilo uspešnosti lastne politične skupine. Takrat je politično preživetje neke vlade vse manj odvisno od kakovosti upravljanja z državo, zato dominantne politične sile ne iščejo več podpore večine prebivalcev z učinkovitim reševanjem stvarnih problemov, ampak s poglabljanjem ideoloških delitev.

Kadrovsko obvladovanje institucij, politično prisvajanje zaslug za uspehe in prelaganje odgovornosti za neuspeh na predhodnike oziroma nasprotnike je postalo del rednega repertoarja vsakokratne oblasti. Te prakse so pri nas postale del širše politične kulture, ki jo vsaka nova oblast podeduje od prejšnje. Ravnanje, ki ga je prej kritizirala, zgolj upraviči z drugačnimi razlogi, ne da bi bistveno spremenila pristop predhodnice.

Ostri ideološki spopadi med taboroma očitno ne predstavljajo ovire presenetljivo podobnim institucionalnim praksam vsakokratne oblasti. In bolj kot vsaka izmed strani svojo politično izbiro doživlja kot obrambo pred nasprotnikom, manjšo težo lahko pripiše vprašanju, ali njen izbranec dejansko izboljšuje delovanje države.

Nihče ne pričakuje, da se bo politika odpovedala ideologiji. Politika mora biti ideološka. Različni pogledi na pravičnost, svobodo, enakost, gospodarski razvoj in vlogo države so legitimni in neizogibni. Brez njih demokracija izgubi pomemben del svojega smisla.

Toda obstaja precej široko področje delovanja države, kjer ideološka prepričanja niso posebej pomembna oziroma bi morala biti drugotnega pomena: luknjasto cesto je treba popraviti, upravni postopek je treba izpeljati v razumnem času, gradbeno dovoljenje je treba izdati ali zavrniti na podlagi jasnih pravil, pacient mora dobiti pravočasno in ustrezno zdravstveno obravnavo in državna investicija mora biti izpeljana gospodarno.

Seveda imajo lahko ideologije vpliv na razporeditev sredstev, organizacijo javnih storitev ali vprašanje, če je določeno dejavnost bolje zaupati javnemu ali zasebnemu sektorju. Toda ko so temeljne politične odločitve enkrat sprejete, je vprašanje njihove izvedbe predvsem vprašanje sposobnosti organizacije, zavedanja odgovornosti ter zadostne strokovnosti. In tukaj se pokaže bistvena razlika med sposobnostjo osvojiti oblast in sposobnostjo upravljati z državo.

V tem je nemara največji paradoks naše politične razdeljenosti. Konflikt, ki naj bi omogočal menjavo dominantnih političnih usmeritev in odpravljanje njihovih napak, tako postane tudi mehanizem, ki obstoječe prakse vladajočih varuje pred resnejšo presojo javnosti. Politični nasprotniki lahko tako drug drugemu zagotavljajo ključno jamstvo nadaljnjega obstoja, čeprav se hkrati volilcem predstavljajo kot nosilci nujno potrebnih družbenih sprememb.

Morda zato naši politiki ne bi škodovalo, če bi svojo upravičenost do oblasti pogosteje dokazovala z rezultati lastnega dela in nekoliko redkeje z opozarjanjem na nevarnost svojih nasprotnikov. Slovenija namreč ne more živeti zgolj od preprečevanja prihodnjih političnih katastrof. Potrebuje predvsem oblast, ki zna učinkovito reševati vsakdanje probleme, ne pa zgolj sprožati politične razprave o tem, kdo je zanje odgovoren. •