Ankarančanka v Sydneyju na lovu za neskončnim poletjem

Ko je imela Rebeka Zubac 15 let, je na takrat priljubljenem družbenem omrežju MySpace spoznala Avstralca Josha. Med najstnikoma, ki sta živela na nasprotnih koncih sveta, se je spletlo prijateljstvo, ki traja še danes. “Z Joshem sva bila vsak dan v stiku. Pozneje je prišel v Evropo in skupaj sva tri mesece potovala,” pripoveduje Rebeka in doda še eno zelo posebno anekdoto. “Pred najinim prvim srečanjem sta se v Benetkah oglasila še Josheva starša, ki sta se želela prepričati, da sem iz mesa in krvi. To so bili začetki družbenih omrežij in vladalo je veliko nezaupanje, še posebej pri starejših. Kakorkoli že, z njima sem nato preživela čudovit dan.”

Še danes pa se spominja, kako je nekega mrzlega januarskega dne Josha pričakala na letališču v Münchnu. “Zunaj je bilo neznosno mrzlo, on pa je iz Avstralije priletel v kratkih hlačah in majici, brez bunde,” se smeje Rebeka, ki danes precej bolje razume avstralsko (oblačilno) sproščenost, saj je v Sydneyju čez celo leto precej milo podnebje in so bunde domala nepotrebne.

Avstralija jo je sicer začela privlačiti že veliko prej. Teta, ki živi tam, ji je v otroštvu prinašala atlase, pobarvanke in igrače, večinoma od letalske družbe Malaysia Air, skozi katere je spoznavala takrat zanjo eksotične živali in oddaljeno celino. Po končani srednji šoli je nekaj mesecev preživela v ZDA in nato v Avstraliji. Ni želela obiskati čim več znamenitosti, temveč predvsem spoznati ljudi in njihov način življenja. In prav ljudje, njihova sproščenost, odprtost in neobremenjenost so jo, kot pravi, prepričali, da si svoje življenje ustvari v Avstraliji.

Rebeka Zubac se vedno rada vrača domov, v Istro.

Foto: Tomaž Primožič/fpa

Želja po drugačnem življenju

Rebeka, rojena leta 1988, je osnovno šolo obiskovala v Hrvatinih in Ankaranu, nato Srednjo tehniško šolo v Kopru in medijske študije na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Želja po življenju v tujini jo je, kot omeni, spremljala že od mladosti. Sprva je razmišljala o ZDA, kamor se je preselil njen najboljši prijatelj Jernej, vendar so bile možnosti za selitev in študij tam zanjo finančno nedosegljive. Avstralija je ponujala izvedljivejšo pot: študentski vizum in vpis na poslovno šolo.

“Vedno sem bila nekoliko drugačna od preostalih v družini. Majhnost domačega okolja in določena zaprtost do drugačnosti sta me omejevali,” pojasnjuje svojo odločitev. V Sydneyju jo je takoj pritegnilo odprto, večkulturno in sproščeno vzdušje.

“Tukaj se ljudje precej manj obremenjujejo s tem, kaj si o njih mislijo drugi. Marsikdo hodi naokoli bos, veliko se družijo zunaj, v lokalih in na plažah. Življenje je bolj sproščeno,” pravi. Čeprav je Sydney večmilijonsko mesto, se v njem počuti domače. Njeni najbližji prijatelji so večinoma Avstralci, prosti čas pa najraje preživlja ob morju. Ko si zaželi odmika od mestnega vrveža, se odpravi v približno tri ure oddaljeni Jervis Bay.

Pomembno vlogo pri odločitvi za Sydney je imela tudi glasba. Rebeka je namreč velika ljubiteljica koncertov, predvsem rocka in metala. “Koncerti so moja terapija. Skoraj vsaka večja skupina, ki pride v Avstralijo, nastopi tudi v Sydneyju. Ko se začne poletje, je koncertov ogromno,” pripoveduje. Te dni jo tako v Sydneyju čakata koncerta Iron Maiden in Megadeth.

Deset let vztrajanja za stalno prebivanje

Toda življenje na drugem koncu sveta še zdaleč ni bilo samo poležavanje na plaži in obiskovanje koncertov. Največji izziv je bilo namreč urejanje priseljenskega statusa. Avstralija ima stroga pravila priseljevanja, pot do dovoljenja za stalno prebivanje pa je za tujce lahko dolga in zelo draga.

Rebeka je v desetih letih opravila več izobraževanj, od poslovnega vodenja do upravljanja družbenih omrežij. Po lastnih izračunih je za šolnine in druge stroške, povezane s pridobivanjem dokumentov za vizume, odštela približno 120.000 avstralskih dolarjev (približno 73.000 evrov), večkrat pa je morala opravljati tudi izpit iz angleščine. “Opravila sem ga štirikrat, vsakokrat pa je stal približno 500 dolarjev. Temu je treba prišteti še številne druge stroške, povezane z vizumi in dokumentacijo.”

Čeprav je bila več let v zvezi z Avstralcem in bi lahko poskusila urediti status prek partnerstva, se za to ni odločila. “Želela sem biti samostojna in vse urediti sama. Videla sem preveč primerov, ko so ljudje kmalu po razpadu zveze dobili enomesečni ultimat za izselitev iz države. Za fante je sicer lažje. V gradbeništvu vlada veliko povpraševanje po različnih poklicnih profilih in ti lažje pridejo do delovne vize. Pri puncah je težje,” pojasni.

Od Chanela do gradbeništva

Njena poklicna pot v Avstraliji je bila vse prej kot dolgočasna in enolična. Delala je za Chanel, kjer je vodila njihovo prodajalno kozmetike v Sydneyju, opravljala delo varuške, cvetličarke, delala v gostinstvu kot menedžerka v restavracijah. Pogosto je imela tudi po tri službe hkrati. “Ne zato, ker bi morala neprestano delati, ampak ker me samo ena služba hitro začne dolgočasiti. Rada imam raznolikost, nove izzive in predvsem možnost, da se vedno naučim nečesa novega,” razloži.

Preobrat v Rebekinem življenju pa je prinesla prav njena sedanja zaposlitev v gradbenem podjetju, ki ji je omogočila pridobitev delovnega vizuma za kvalificirane delavce, po katerem bo čez eno leto zaprosila za dovoljenje za stalno prebivanje, ki mu bo nato še sledilo avstralsko državljanstvo, če bo seveda šlo vse po načrtih.

Ker je Rebeka precej “nemirna” duša in je želela še razširiti svoje poklicne možnosti, se je samostojno naučila tudi osnov programiranja, oblikovanja in uporabe različnih digitalnih orodij ter kot taka postala precej redek kader. Zadnja tri leta je tako zaposlena v podjetju, ki deluje na področju inženirskega svetovanja in v katerem njene poklicne zadolžitve segajo na zelo različna področja, od klasičnega marketinga, upravljanja družbenih omrežij do mreženja, razvoja spletnih strani, organizacije dogodkov, kadrovskih zadev ... “Praktično ni stvari, ki je v tem podjetju ne bi počela,” se nasmehne.

Posebej ceni avstralski odnos do praktičnega znanja. “Tukaj ni najpomembnejše, katero šolo si končal, temveč kaj znaš narediti. Predvsem v gradbeništvu je veliko možnosti, da se poklica naučiš skozi delo in s pomočjo izkušenih sodelavcev.” Po njenih izkušnjah so praktične spretnosti in obrtniški poklici v Avstraliji zelo cenjeni.

Delo, ki jo veseli, je zanjo tudi sprostitev

Od svojih minulih delovnih izkušenj posebej izpostavi delo v glavni restavraciji znane verige Porteño, ki jo, kot razloži Rebeka, vodijo trije “odpičeni” šefi, med njihovimi gosti in prijatelji je bil večkrat danes pokojni popotniški kulinarični guru Anthony Bourdain. Tam se je Rebeka, ki je bila zadolžena za sprejem gostov, naučila “umetnosti hitrega obračanja miz” in ugotovila, da je to delo, ki jo v gostinstvu najbolj zanima in intrigira, saj lahko s pravim občutkom za razporejanje gostov po mizah občutno zvišaš dnevni inkaso.

Rebeka sicer priznava, da je precejšnji deloholik, vendar dela ne dojema kot nujno zlo. “Delo me izpolnjuje. Ne maram pa izgubljati časa za nepomembne stvari. Če ne delam, želim doživeti nekaj zanimivega, se družiti s prijatelji, obiskati koncert ali se odpraviti na izlet.”

V zadnjem obdobju veliko časa namenja tudi spoznavanju umetne inteligence in možnosti njene uporabe pri delu. Ne boji se, da bi ji tehnologija nekoč odvzela službo. “Umetna inteligenca je lahko izjemno uporabno orodje, vendar še vedno potrebuje človeka, ki zna rezultate presoditi, popraviti in izboljšati.”

V prihodnosti razmišlja tudi o samostojni poslovni poti, predvsem na področju digitalnega marketinga in družbenih omrežij, kjer po njenem mnenju številna podjetja še zdaleč ne izkoriščajo vseh možnosti.

Med dvema poletjema in dvema domovoma

Njene sanje pa so, da bi živela med Avstralijo in Slovenijo ter tako skoraj vse leto uživati v poletju. “Chasing summer, lovljenje poletja, to je moj cilj,” se nasmehne. Prav zato si je že od začetka prizadevala pridobiti znanja, ki bi ji omogočala delo na daljavo, ne glede na to, kje bi živela.

Čeprav si je v Sydneyju ustvarila širok krog prijateljev in življenje, ki ji ustreza, ostaja povezana z domačim okoljem. “Velikokrat se spomnim koprskega Camerala in ljudi, ki sem jih tam srečevala. Najlepše je bilo, da si lahko kadarkoli prišel in vedno srečal koga znanega. Nikomur se ni bilo treba vnaprej dogovarjati za srečanje.” V šestmilijonskem Sydneyju je seveda drugače. “Tam se moraš za vsako druženje vnaprej dogovoriti, ni te spontanosti.”

Z veliko nostalgije se tudi spominja številnih alternativnih prostorov za druženje v Istri, od izolskega Shoto kluba, kluba v Strunjanu, MKC-ja, Indeja in tudi Ambasade Gavioli. “Danes večine teh prostorov ni več, kar je zelo žalostno,” opaža. Kljub temu se, kot še doda, rada vrača domov, k družini, prijateljem in k spontanim srečanjem.