Abesinija, tragična žrtev Mussolinijeve častihlepnosti
Oktobra pred 80 leti se je v Abesiniji (današnji Etiopiji) začela abesinska vojna. Danes bi ji rekli klasična imperialna vojna, v kateri se je fašistična Italija borila za zadnji nekolonizirani košček Afrike. Vojna, čeprav je učbeniki o zgodovini Slovencev ne omenjajo, za Primorce ni bila le nekaj oddaljenega. Na afriška bojišča so kot italijanski vojaški obvezniki odhajali števili primorski fantje. Mnogi so se vpoklicu v Mussolinijevo vojsko izognil z begom v Jugoslavijo in tam doživeli usodo nezaželenih prišlekov. Zaradi vojne so se večali tudi pritiski na civiliste, ki niso smeli dvomiti v uspeh Italije, za zmago fašistov pa so morali prispevati surovine in drage kovine, tudi poročne prstane.
Abesinija, umeščena med italijanski koloniji Eritrejo in Italijansko Somalijo, je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja eden zadnjih še nekoloniziranih delov Afrike. Italija si jo je želela podrediti že leta 1896, a je doživela boleč poraz pri mestu Adua. Da je napočil čas za ponoven poskus, je leta 1935 presodil fašistični voditelj Benito Mussolini, ki je želel z zavzetjem Abesinije pokazati moč fašizma tako doma kot v tujini. Z Abesinijo bi Italija pridobila nov prostor za kolonizacijo, lahko bi črpala tamkajšnja naravna bogastva, v propagandi, s katero so fašisti opravičevali pohod na še vedno sužnjelastniško cesarstvo, pa so prevladovale tudi trditve, da gre za italijanski prispevek k barbarski civilizacij in spreobračanje v pravo krščanstvo.
Farsa mednarodne skupnosti
Abesinska vojna je bila tudi lekcija o neučinkovitosti mednarodne skupnosti. Povod za vojno je bil incident, ki decembra 1934 na slabo določeni meji med Abesinijo in Italijansko Somalijo. Po tem spopadu med vojaki sosednjih držav se je v začetku leta 1935 Italija začela pripravljati na napad. Do maja, ko je začela Velika Britanija ostro nasprotovati tem vojaškim pripravam, naj bi Mussolini v Afriko poslal že približno 300.000 mož, število mobiliziranih vojakov, ki so se na odhod pripravljali v italijanskih vojašnicah, pa se je povišalo na milijon.
Vojna se je začela 3. oktobra 1935. Diplomacija je takrat še vedno iskala poti, kako jo preprečiti oziroma čim prej končati. Društvo narodov je oktobra glasovalo o sankcijah proti Italiji, ki se je samovoljno lotila vojaškega projekta. “Glasovanje se je izkazalo kot farsa, saj sankcije niso vključevale najpomembnejšega blaga - nafte, Britanije niso zavezovale, naj za italijanske ladje zapre Sueški prekop, uvedle pa jih tudi niso države, kakršni sta bili Nemčija in Združene države, ki nista bili članici Društva narodov,” je črto pod delovanje tedanje mednarodne skupnosti potegnil zgodovinar Martin Blinkhorn v knjigi Mussolini in fašizem.
Že kmalu po začetku vojne je z bojišč prišlo poročilo, da je italijanska vojska zasedla Aduo in se tako maščevala poraz iz leta 1896. Zmaga pri Adui je imela velik propagandni učinek. Fašistična oblast je želela prebivalstvu v Italiji prikazati, da gredo zasluge za zmago fašistom, ki so se v Abesinijo odpravili v vrstah fašistične milice. To je bila laž, ki je razjezila navadne vojake, je v svojem dnevniku zapisal Jože Volk (1913-1991) s Suhorja, eden od Slovencev, ki so se kot vojaški obvezniki morali boriti v Abesiniji.
Volkov dnevnik, ki ga zdaj hrani njegova družina, razkriva tudi prodorne fašistične propagandne manevre. “Tretji dan po zavzetju mesta Adua pride ukaz, naj še enkrat navidezno naskočimo utrjeno mesto in da bodo nas slikali, filme pa poslali v Italijo, kjer bodo iz njih napravili 'kino'. Že navsezgodaj se res odpravimo z vso pritljago in orožjem, nato pa korajžno naskočimo staro mestno obzidje. Boj se nam je kajpada koj posrečil. To pot sem bil zelo hraber bojevnik,” se je v dnevniku pošalil Jože Volk.
Strah pred zahrbtno gverilo
Kmalu po zavzetju Adue pa se je razvedelo tudi, da italijanska vojska, ki je v Abesinijo vkorakala pod poveljstvom Emilia De Bona, v notranjost države prodira zelo počasi. Pričakovanja, da bodo naleteli na veliko abesinsko armado, ki bi jo sodobno opremljeni italijanski vojaki z letali, tanki in strojnicami kar pokosili, se niso uresničila. Namesto tega so imeli Italijani opraviti z majhnimi odporniškimi skupinami, ki so bile običajno na pohodu ponoči. Italijanskim vojakom so se priplazile za hrbet, zajete vojake pa poklale ali jih nečloveško mučile.
Jože Volk v svojem dnevniku poroča tudi o strahu, ki ga je med vojaštvo zasejala takšna taktika Abesincev: “Za Miklavžev večer so se prikradli Abesinci prav do nas drugih. Dvema vojakoma, katera sta bila na straži pri spomeniku pred Aduo, so odsekali glave. Po tem dogodku smo imeli straže še bolj pomnožene. Prenočevali smo le po gričih in krog 'kampamenta' smo nastavili strojnice, pri katerih smo vsako noč 'montirali gvardijo'. Skoro vsako uro je pa prišel pogledat kakšen 'špecjon'.”
Počasno napredovanje Italijanov ni bilo po godu Mussoliniju, zato je De Bona že pred novim letom zamenjal z maršalom Pietrom Badogliem. Pod novim vodstvom je Italijanom Abesince le uspelo spraviti na odprta bojišča, kjer je bila italijanska premoč očitna. Do zmage so si fašisti pomagali tudi z uporabo strupenih plinov ne le proti vojaštvu, ampak tudi proti civilnemu prebivalstvu. Italija je sicer leta 1928 podpisala konvencijo, s katero je kemična vojna sredstva zavrnila kot necivilizirana. Trditve, da se proti nasprotnikom v Abesiniji borijo s strupenimi plini, je Mussolini zavračal in trdil, da so to klevete tujcev, ki želijo diskreditirati fašizem.
Abesinska vojna se je končala 3. maja z zavzetjem glavnega mesta Addis Abebe. Abesinski cesar Haile Selassie je dan pozneje s svojo družino zapustil državo. Društvu narodov je poslal telegram, v katerem je zapisal: “Odločili smo se končati to najbolj neenako, najbolj nepravično, najbolj barbarsko vojno današnjega časa in si izbrali pot v izgnanstvo z namenom, da naši ljudje ne bi bili iztrebljeni in da bi se lahko popolnoma in v miru posvetili temu, kako ohraniti neodvisnost našega cesarstva.”
Kljub visoki ceni vojne - Mussolini naj bi v Abesinijo poslal 650.000 mož in dva milijona ton materiala, nujnega za preživetje in prodiranje vojaštva ter za gradnjo vse potrebne infrastrukture, med drugim tudi tire Parencane, ki pa so z ladjo potonili nekje v Sredozemlju - je Italija zmago v Afriki proslavljala kot vrhunec fašistične moči. Že pred in med vojno so v Abesinijo odhajali delavci prostovoljci, ki so v zaledju fronte gradili infrastrukturne objekte, po aneksiji pa se je tam odprlo še več možnosti za delo. A tudi po vojni se je črnsko prebivalstvo še upiralo novim oblastnikom. Fašistična oblast je na to odgovarjala s požiganjem črnskih vasi in pobijanjem ljudi brez sodnih procesov. Pobili so tudi mlade etiopske intelektualce, saj bi brez njih lažje vladali državi. Poleg nasilja so uvedli rasno segregacijo.
Primorci v abesinski vojni
Vojna v Abesiniji se je zelo dotaknila življenj Primorcev, ki so po podpisu Rapalske pogodbe postali italijanski državljani in tudi njeni vojaški obvezniki. Koliko primorskih fantov je bilo mobiliziranih v italijansko vojsko in poslanih na abesinska bojišče, ni znano, saj vojaki v italijanskih virih niso bili registrirani po narodnosti. Tednik Istra, ki ga je v Jugoslaviji izdajala Zveza jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, je sicer poročal, da je bilo do septembra 1935 mobiliziranih 12.000 Jugoslovanov, ki so živeli v Julijski krajini, a so časnikarji že takrat pripisali, da podatek ni preverjen. Jože Volk v svojem dnevniku našteva imena številnih primorskih fantov, ki jih je srečal v Abesiniji. “Ob večernih urah smo prepevali, da je bilo veselje,” se je druženja s Slovenci v času, ko ni bilo bojev in so tudi vojaki gradili ceste, spominjal Volk.
V tedniku Istra so poročali o demonstracijah in incidentih, ki so spremljali vpoklice v vojno. Dogajalo naj bi se, da so fašisti fante pobrali kar na ulici, tako da se niso mogli niti posloviti od domačih. Volk je o svojem vpoklicu zabeležil, da mu je obvestilo prinesel poštni sel. Proti Arezzu, kjer se je moral zglasiti, se je Volk odpravil 13. maja. “V Košani so pripravili na stroške občine veliko kosilo za vse te, katere smo imeli iti k vojakom, ker sem pa vedel, da nas hočejo na ta način le bolj zavarovati, da ne bi ušli čez mejo v Jugoslavijo in se tako rešili vojaščine, nisem hotel iti tja,” je zapisal. Na vlaku se je do Trsta peljal v družbi še z dvema fantoma iz Knežaka in z Bača. Ker sta hotela pobegniti v Jugoslavijo, sta Pivčana potovala v spremstvu orožnikov.
Prebegi v Jugoslavijo so bili pogosti. Po podatkih angleškega časopisa Times je do začetka februarja 1936 v Jugoslavijo prebegnilo 1300 fantov; približno tisoč naj bi jih ostalo v Sloveniji.
Mnenja o tem, ali fante spodbujati k begu ali ne, so bila v vodstvu narodne manjšine deljena. Emigrantska organizacija v Jugoslaviji je prebege spodbujala, medtem ko je tržaško politično vodstvo ilegalnega slovenskega narodnega gibanja o tem razmišljalo bolj daljnosežno. Dorče Sardoč, član tržaškega ilegalnega vodstva, je v knjigi Tigrova sled pojasnil, zakaj so slovenske fante spodbujali, naj se odzovejo fašističnemu vpoklicu: “Recimo, da jih bo šlo (v Abesinijo op. a.), vzemimo srednje število, tristo ali štiristo - koliko jih bo padlo? (...) Nekaj jih bo padlo, a tisti, ki ostanejo pri življenju, se bodo vrnili, se poročili in imeli bomo tristo slovenskih družin. Če gredo čez mejo, pa bodo dekleta ostala neporočena. Torej ne izgubimo samo tristo ali štiristo fantov, izgubimo štiristo mož in družin.”
Prebežnikom je v Ljubljani pomagalo emigrantsko društvo Tabor, ki je za fante, ki so jih imenovali kar Abesinci, uredilo Primorski dom. Dom je lahko hkrati sprejel 200 ljudi, ki so lahko ostali tam le nekaj dni, preden so si začeli urejati novo življenje v Jugoslaviji. Ni jim bilo lahko in pogosto naj bi bili žrtve zlorab; mnogi naj bi bili internirani, domačini naj bi jih grdo gledalo, delodajalci pa izkoriščali njihov težak položaj in jim plačevali samo s hrano.
Iz Istre izvemo, da so se fašisti maščevali nad družinami, katerih sinovi so prebegnili čez mejo. Na Bistriškem so na primer odvzeli licenco gostilničarju Tomažiču iz Trnovega. Ker še sam ni vedel, zakaj se je to zgodilo, je sklepal, da so se maščevali za pobeg njegovega sina Josipa.
Abesinija, ki se je po drugi svetovni vojni preimenovala v Etiopijo, si je samostojnost povrnila leta 1947, ko se je morala Italija s podpisom mirovne pogodbe v Parizu odpovedati kolonijam. Na čelo države se je vrnil Haile Selassie. Po podatkih Etiopije naj bi med vojno in okupacijo življenje izgubilo 760.000 Abesincev. Italija je vztrajala, da je bila ta številka pol manjša.
Zbiranje poročnih prstanov
Vojna v Abesiniji je močno vplivala na vsakdanje življenje v Italiji. Zaradi sankcij, ki jih je proti Italiji uveljavilo Društvo narodov, so se povišale cene živil, prodaja določenih artiklov pa je bila omejena. Za plačevanje stroškov vojne je fašistična oblast organizirala akcijo zbiranja zlata in ostalih dragih materialov za državo.
Zlato je Banca d'Italia (Banka Italije) pretopila v denar. Propagandni vrhunec je ta zbiralna akcija dosegla z zbiranjem poročnih prstanov. V zameno za darovane prstane so zakonci prejeli železne obročke, ki so jih morali blagoslavljati duhovniki.
Kljub poudarjanju, da je darovanje zlata prostovoljna odločitev, so fašisti ljudi nadzorovali in jih silili, naj se odpovedo svojim plemenitim kovinam. Časopis Istra je poročal, da je na Pivškem zlato od hiše do hiše zbirala fašistična učiteljica v spremstvu občinskega sluge. Ena od žena naj bi učiteljici namesto poročnega ponudila dva druga prstana, a je učiteljica to odklonila, češ “izroči poročni prstan in s tem dokaži, da si zvesta državi kot svojemu možu”. Neka druga žena je učiteljico zapodila z besedami, da je že dovolj žrtvovala, ko sta na bojišče v Afriko odšla njena sinova. Tretji, ki ni hotela oddati prstana, je učiteljica zagrozila, da bo njen mož izgubil delo. Uradna poročila so sicer govorila o izrednem uspehu teh zbiralnih akcij tudi med drugorodnim prebivalstvom.
Fašisti so ob začetku in koncu vojne organizirali zborovanja in proslave. Istra poroča, da so v Ilirski Bistrici uporni Slovenci ob začetku vojne fašistom preprečili poslušanje Mussolinijevega govora. V tamkajšnjem Casa del fascio so se zbrali šolski otroci, trgovci, obrtniki, predvsem pa vojaštvo, fašisti in priseljenci, da bi prisluhnili radijskemu prenosu Mussolinijevega govora, a tik preden se je oglasil “duče”, je prišlo do izpada elektrike. V povezavi z dogodkom so fašisti aretirali mladeniče iz Knežaka in okoliških vasi, saj so ugotovili, da je nekdo z žico, ki jo je vrgel prek električnega voda, povzročil kratek stik.
Zmago Italije v Abesiniji je Cerkev blagoslovila z obveznimi slavnostnimi mašami, v čast temu dogodku pa se je iz cerkvenih zvonikov razlegalo zvonjenje. Duhovniki v Julijski krajini so se tem navodilom upirali. Tudi sicer naj bi bilo v Julijski krajini veliko prijav duhovnikov, ki ne le da niso hoteli slovesno obeležiti italijanske zmage, ampak tudi niso hoteli blagoslavljati železnih prstanov, ki naj bi jih nosili zakonci namesto zlatih, ali pa se niso udeležili javnih zborovanj ob napadu in zmagi.
Vse to dogajanje, v katero so bili v času abesinske vojne vpeti Primorci, pa je v Jugoslaviji imelo le malo odmeva. Takratna osrednja časopisa, ki sta izhajala na območju Slovenije, katoliški Slovenec in liberalno Jutro, sta o življenju Slovencev v fašistični Italiji v tistem času le površno in praviloma nekritično poročala. Jugoslavija in Italija sta takrat gladili bilateralne odnose, naloga tiska pa je bila, da sodeluje pri ohranjanju prijateljskega vzdušja. Besede, ki jih je notranji minister Anton Korošec izrekel po koncu abesinske vojne, so povedne: “Ves čas abesinske vojne je bila naša javnost rezervirana in korektna, priznati pa moramo, da je bila enaka tudi italijanska javnost nasproti nam.”
JANA KREBELJ
