Adijo, kroglice pregelk, puštivanka in stranh!

Kroglice pregelk, puštivanka in stranh gredo zdaj v slavno zgodovino. Podobno kot otok Taka-Tuka in ladja Hopetose. Pika bo zdaj iskala splunk, učila se bo poštekanko, na otok Kurekuredut pa bo odpotovala z ladjo Hopakrota.

Svetoskrunstvo? Revolucija? Nujni razvoj? Vse in nič od tega. Smo v letu 2015, nam vsem domači prevod Pike Nogavičke pa je iz leta 1978. Skoraj 40 let, torej.

Slovenska Pika Nogavička je do leta 2014 doživela kar 19 ponatisov, vsak je bil pospremljen z manjšimi uredniškimi in lektorskimi posegi, ki so poskušali omiliti že malce arhaičen jezik prvotnega prevoda, a so na več mestih začeli ovirati tok pripovedi. Nekaj vsebinskih napak je Kristina Brenkova nevede prenesla iz nemščine, znano pa je tudi, da so bili nekateri elementi zgodbe prirejeni oziroma prilagojeni mladim slovenskim bralcem in njihovim takratnim družbenim konvencijam.

Pika tako z Anico in Tomažem ne organizira pobožične, ampak ponovoletno zabavo, novo leto je tudi nadomestilo za veliko noč, še posebej zanimivo pa se zdi, da je v zdaj poslavljajoči se verziji na nekaj mestih Pikino kofetkanje zamenjano z malicanjem. Ker se ne spodobi piti kave? Ali nemara zato, ker konec sedemdesetih kave pri nas pogosto preprosto ni bilo?

Neposredni prevod

Nov, svež, neposredni prevod iz švedskega izvirnika so v Mladinski knjigi zaupali Nadi Grošelj, Sovretovi nagrajenki in vešči prevajalki iz latinščine, angleščine in švedščine. Poleg Ovidija, Plavta in Oscarja Wilda je prevajala tudi MumineTove Jansson in uspešnico Jonasa Jonassona, Stoletnik, ki je splezal skozi okno in izginil. Kot je zapisala v spremni besedi k novi izdaji Pike, je nalogo občutila kot čast, hkrati pa tudi kot veliko odgovornost, saj je Pika v kolektivni zavesti Slovencev malone svetinja.

Podviga se je lotila zelo pogumno in temeljito, opustila in zamenjala je kar precej imen in fraz, ki so se nam za vedno vtisnile v spomin. Ko sem sama knjigo vzela v roke, sem najprej iskala kroglice pregelk, stranh in puštivanko, nato pa zajela sapo in potrpežljivo prebrala prevajalkino obrazložitev, zakaj jih v novi verziji ni več. Priznati je treba, da je pojasnilo prepričljivo. Nekaj besed je za svojo predstavo o Piki priredil že Andrej Rozman - Roza, ostale je smiselno zamenjala prevajalka sama in jim približala njihov prvotni pomen.

Ob omenjenih otoku Taka-Tuka in ladji Hopetose, ki sta postala Kurekuredut in Hopakrota, se zdi odlična poteza poslovenjenje švedskih pesmic, ki jih je Astrid Lindgren pogosto vpletla v besedilo, Nada Grošelj pa nadomestila z znanimi napevi, ki jih bodo mladi bralci zlahka prepoznali. Ko bralec odmisli staro verzijo Pike iz leta 1978, ki je bila del legendarne zbirke Zlata knjiga, ugotovi, da se novi prevod lepo in tekoče bere ter mladi bralci ne bodo prikrajšani za čudovito izkušnjo, ki smo je bili deležni vsi dosedanji Pikini prijatelji.

Pika Nogavička je najbolj priljubljena stvaritev pisateljice Astrid Lindgren, ki se uvršča v sam vrh mojstrov otroške literature. Izmislila si jo leta 1944, ko si je poškodovala nogo in zaradi tega nekaj časa obležala v postelji. Ime ji je dala njena hči Karin, ki se ji je na bolniški pridružila zaradi ošpic. Zgodbo je najprej ponudila založbi Bonnier Publishers, kjer so jo zavrnili (Zgodovina je polna tovrstnih ne najbolj posrečenih odločitev, tudi v Decca Records so zavrnili prvo ploščo Beatlov in tudi za današnjega Realovca Luko Modrića ni bilo prostora v Hajduku. Eh …), ker se jim ni zdela nič posebnega, jo je pa zato z veseljem med leti 1945 in 1948 v treh knjigah izdala švedska založniška hiša Rabén in Sjögren. Knjiga je prevedena v več kot 70 svetovnih jezikov, zgodbe o Piki pa so bile večkrat upodobljene tudi na gledaliških odrih, filmskem platnu in TV zaslonih.

Pika je k nam prišla leta 1958

Pri nas smo Piko prvič srečali leta 1958, ko jo je iz nemške predloge prevedla Kristina Brenkova. Kot vsa njena dela za otroke, ima tudi to značilno mehko toplino, ki bralca s pripovedjo popolnoma ovije v pisani domišljijski svet. K temu še dodatno pripomorejo brezčasne ilustracije akademske slikarke Marlenke Stupica, zaradi katerih je Pika tako priljubljen in domač lik, da ima v Sloveniji celo svoj festival, ki se v Velenju letos odvija že šestindvajsetič in je ena najbolj priljubljenih in obiskanih prireditev za otroke.

Kroglice pregelk bodo nas, generacije iz druge polovice 20. stoletja, za vedno ohranjale mlade, otroci novega stoletja pa naj le imajo svojo Piko. Tudi Pike Nogavičke nikoli ni bilo strah novega, edino, česar se je bala, je bilo, da bo zmanjkalo njuhanca. Kajti ob steklenici, ki jo človek nese na samotni otok, na katerem doživi brodolom, je njuhanec pač del nujne opreme, pa četudi ne Pika, ne Tomaž in ne Anica ne njuhajo. In le ob zadostni količini njuhanca bodo staršem mogli napisati pisemce z otoka: “Nkar ne verjemte, da so vaši otroci Mrtvi ali da so iz ginili. Niso. somo malo prodolomski in bodokmalu prišli domu, to vam Jast lahko prsežem. Pozdrav ot Pike.”

NINA KOŽAR