Album Nevermind bo jutri praznoval 20. rojstni dan

Njen glasbeni arhiv je vseboval dejansko vse, kar ni podleglo Rick Astleyju, Bananarami, Duran Duranom, baletu iz Spandaua, Technotronic demenci ter glasbenemu sputumu Vanille Ice in Mc Hammerja. Ja, k/lonec osemdesetih je bil pod pritiskom.

Nekdo je moral zapreti tisti sarkofag in nekaj je moralo, čeprav le simbolično, trajne pričeske in zlagano “počuti se fajn” vzdušje osemdesetih sneti z valovnih dolžin.

Imel sem jih trinajst, morda štirinajst, a zagotovo je bil moj zadnji osnovnošolski ples. Telovadnica je bila nabito polna. A naše druščine težkih metalcev je bilo za pest in pol. Znoj, zatohel zrak in pretirane količine parfuma Malizia. Tako z “moške” kot “ženske” strani. Zaudarjalo je po, hja - po najstniškem duhu. Didžej se je nasmehnil proti enemu od nas in prikimal. Čez dobrih pet minut poceni elektronike nas bo kakopak osvežil z metalsko rutino Metallicine Master of Puppets. Kul, jutri zjutraj nas bo spet zvijalo v tilnikih, a nič ne de. Motili smo se. Krepko. Ostali smo negibni. Pretežno.

Smells Like Teen Spirit je anoreksično zacvilila prekleto všečen riff, sicer lačnim in izsušenim ušesom, a že v sedmi sekundi se je prelevila v kažin, ki ga mainstream predtem preprosto ni poznal. V sedmi sekundi je bilo popolnoma jasno, da to je to. Dave Grohl hoče bobne uničiti, Krist Novoselic zgrabi bas v poslednji krč in Kurt Cobain pljune ihto, vsesplošni - a tako prekleto všečen - bes skozi zvočnike.

Zadeva je vrela, fermentirala dolga leta nekje na meji s Kanado, v zvezni državi Washington, natančneje v njenem glavnem mestu Seattle. Sprva je bila priznana kot “Seattle sound”, zvok Seattla, in tako rekoč čez noč je dobila še slengovsko ime, ki naj bi govorilo, da je drek - grunge. Tako imenovanega “žaganja” smo bili vajeni, a tisti ne pretirano čisti intervali v skladbi so nas nekoliko begali. Je bilo nekakšno zadrževanje sape in kopičenje vsega najstniškega upora proti dejansko ničemur, ki poči ob naslednjem refrenu. Čemu? Ker pač skladba to zahteva. Najstniški duh ne potrebuje razlogov. Je samemu sebi zadosten.

Kaj? Kdo? “Kolegi” iz zasedbe Pearl Jam? Kako? Nirvana. A? Ja, Nirvana. Njihov drugi album - Nevermind - prileti na glasbene police 24. septembra 1991. Glasbeni fenomen grungea se prične širiti kot metastaze. Zveni umazano, strgano in pohabljeno, dekadentno, prepuščeno samemu sebi iz dneva v dan, in če naslednji dan pač ne pride, se bo vseeno zbudil mrtev, zamahnil z roko in pljunil preko ojačevalca še en stih, ker drugega pač nima. Avgusta 1991 je bruhnil ven Ten Pearl Jamov, oktobra Badmotorfinger(Soundgarden). Leto kasneje Dirt (Alice in Chains) in Piece of Cake (Mudhoney). Videti je, kot da zločinu ni konca. Bendi se širijo kot gobe po dežju. V Seattlu flanelaste kariraste srajce dosežejo vrhunsko ceno. Bulerji tudi. Par kavbojk vam razcefrajo kar na pultu. Grunge je uradno mainstream in Nevermind (z več kot desetimi milijoni prodanih izvodov) po pičlih petih mesecih z vrha lestvic zrine Michaela Jacksona in njegov album Dangerous. Tako imenovani alternativni rock ni nikoli - ne prej ne kasneje - šel tako daleč. Histerija je pandemično globalna. Moč jo je opaziti zgolj v zlatih letih Beatlov in Stonesov. Po šestdesetih ni bilo nikoli več tako vznemirljivo in seksi biti najstnik, kot je bilo v devetdesetih. Na račun ene same plošče? Ne. Nevermind ni zgolj plošča. Ni niti način življenja, kot tovrstni izraz vehementno uporabljajo oni, ki poskušajo puhlost lastnih besed zapolniti z odami, kakršnih smo vajeni ob pogrebih, saj se o mrtvih baje spodobi govoriti le dobre, veličastne parole.

Nevermind ni zgolj eden največjih proizvodov glasbene industrije zadnjih dvajsetih let. Gre rahlo onkraj. Naredi nekaj korakov dlje. Preprosto ima nekaj. Nekaj onkraj 5. aprila 1994, ko si Kurt požene nekaj sto šibrovk v lobanjo. Nekaj onkraj moledovanja na Morrisonovem grobu v Parizu. Ne išče revolucije, je ne opeva kot Bob Dylan, kot John Lennon, kot anarhistični - hja, seveda - Johnny Rotten. Nevermind jo preprosto - oprostite za najstniški izraz - jebe. Želi si zgolj pestro paleto zidov. Utesnjujočih zidov. Zakaj? Da jih preprosto potegne dol v slogu prvinskega rokenrola.

Pred dvajsetimi leti nas je bilo ogromno. Imel sem ogromno ljudi, ki sem jim pravil prijatelji. Ostala jih je zgolj peščica. Nekatere sem izgubil po poti, enih sem se rešil, drugi so se me rešili. Ene je prehospitalna enota poskusila rešiti brez upa zmage. Nekateri so se oddaljili. Drugi so preprosto izginili. Tretji so si ustvarili družine, in morebiti hlastam kot riba na suhem za njimi. Eni so se tistega občutka rešili ali zgolj navidezno otresli, kot se sleherni pes prej ali slej poskuša rešiti svoje ovratnice in občutiti razuzdanost in divjanje še zadnjič. Nevermind je namreč veliki “zajebek” - ali se ga otreseš ali mu dovoliš, da ti zleze pod kožo. Prva opcija je potratna, druga zgolj nevarna, in ko si najstnik, je nevarno zgolj sinonim za fajn. In če si ti zdi vredno ali vsaj brez zveze, zamahneš z roko in se ne sekiraš, ker umreti s tistim riffom v ušesih bi bilo žalostno, a tako prekleto dobro, da ... mah, nevermind.

ANDREJ VIDIC