Alessandro Metz, Tržačan, ki živi v Divači

“Na Kras sem se preselil oktobra 2008. To je bila zavestna izbira, zelo zavestna,” pravi Metz.

Dobila sva se v zdaj že tudi njegovi Divači. V kavarni naročiva pijačo, Alessandro v nekoliko okorni slovenščini, natakarica mu odgovori v italijanščini in tudi mene ogovori v italijanščini. Nekoliko neroden položaj, saj se zavedava, da se bova pogovarjala prav o tem, o njegovem bivanju v Divači, o priseljevanju Italijanov na Kras, o Civilni iniciativi ...

Zunaj dežuje in piha. Ohladilo se je. “V divaško skupnost smo vstopili skoraj po prstih, z velikim spoštovanjem do domačinov. Najtesnejše stike smo vzpostavili s slovensko družino, z našimi sosedi. Z njimi se odkrito pogovarjamo o vsakdanjih, tudi okoljskih problemih.” V kakšnem jeziku? nas je zanimalo. “Mešano. Malo italijansko, malo slovensko, pa tudi malo špansko, saj je slovenska družina nekaj let živela v Španiji. Vzpostavili smo nekonvencionalni jezik komunikacije.”

Pravi, da so se v dveh letih in pol naučili razumeti slovenski jezik, vendar je do aktivnega znanja še dolga pot. Čeprav je Metz rojen Tržačan, se slovenskega jezika ni učil. Ni bilo priložnosti. “Trst, ki se je rodil kot multikulturno in kozmopolitsko mesto, se je v prejšnjem stoletju zaprl vase,” pravi. “Tržačani so se celo hvalili s tem, da znajo samo italijansko. To je grozljivo. V italijanskih šolah v Trstu niso poučevali slovenskega jezika, pa čeprav bi lahko bila prav to prednost v poslovnih stikih.” Alessandro je prepričan, da medsebojno zapiranje ni dobro, da škodi odnosom med ljudmi ob meji. “Priložnost je, nasprotno, v kontaminaciji, pri tem pa je bistveno znanje jezika sosedov.”

Alessandro govori o generacijah, ki so različno doživljale državno mejo. Ta je zdaj le še črta na papirju. “Moji starši so na lastni koži doživeli trpljenje obmejnih krajev ob koncu vojne,” razmišlja. “Tudi moja generacija je živela ob nadzorovani meji, a je vsaj doživela radost ob njenem padcu. Bili smo poleg, ko je padla.” Govori o velikih pričakovanjih, ki so tedaj prevzemala ljudi z ene in druge strani.

“Moj sin, ki je zdaj star deset let, živi v Divači, malico za šolo kupujemo v Lokvi, šolo obiskuje v Melari v Trstu, vendar ima v Slovenijo veliko prijateljev. Katero bo njegovo domače mesto?” se sprašuje Alessandro. “Verjetno si ne bo zastavljal vprašanj, ki si jih zastavljamo mi, presegel bo naš svet ločenosti. Mislim, da bo postal državljan tega območja brez meja.” To ozemlje ne more ostati razdeljeno, je prepričan. “Različne kulture, različne zgodbe bodo sobivale in se med seboj prežemale. Iz tega bo lahko nastalo tudi kaj novega. Storjen bo korak naprej k evropskemu državljanstvu.”

Pogovor poskušam prizemljiti in preiti na manj prijetne stvari. Vprašam ga, če je seznanjen s pobudo Civilne iniciative za Kras, ki poskuša onemogočiti prodajo hiš in zemlje na Krasu tujcem, zlasti Italijanom. Ga to prizadeva?

“V bistvu razumem, kaj poganja te ljudi,” odgovori po daljšem premisleku. “Vem, Italijani, ki se naseljujejo na slovenskem Krasu, bi lahko narodnostno in socialno spremenili strukturo tega območja. Vsak poskus spremembe obstoječega ljudje lahko dojemajo z bojaznijo in zato poskušajo zaustaviti proces, ki se je že začel. Lahko pa na to gledajo kot na priložnost.” Metz v odpiranju vidi predvsem veliko priložnost za vse. “Zlasti ekonomski vidik ni zanemarljiv. Zaradi povpraševanja cene nepremičnin rastejo. Nekatere slovenske družine so lastnice zemljišč, ki so bila še pred nekaj leti skoraj brez vrednosti, zdaj pa imajo v rokah majhno bogastvo. Zato so se nekateri odločili, da jih prodajo. Ta proces je ustvaril miniaturno tržišče bogastva za slovenske družine. Glavni problem pa je špekulacija z gradbenimi zemljišči.”

Metzovi so v Divači kupili novo hišo “v kondominiju, ki ga je zgradil mali podjetnik iz Divače”. Priznava, da so te novogradnje pokvarile kraško krajino in da se kaj takega ne sme ponoviti. Rešitev vidi predvsem v ustanovitvi kraškega naravnega parka, ki bi domačim podjetnikom prinesel dodano vrednost. “Če proces, ki se dogaja na slovenskem Krasu, vzamemo kot priložnost, če k oblikovanju pravil razvoja tega območja pritegnemo domačine, potem lahko park postane vzvod gospodarskega razvoja in večje kakovosti življenja.”

Spet se poskuša v mislih zazreti v negotovo prihodnost tega dela Evrope. “Prepričan sem, da bo moj sin postal državljan širšega čezmejnega območja, katerega imena še ne poznamo,” pravi. “Vzpodbujam ga pri spoznavanju Slovenije, slovenske kulture. Ker se je rodil 8. februarja, ne more biti drugače, kot da živi v Sloveniji.”

ROBERT ŠKRLJ