Ali poeti smejo brenkati?
Kdor v naših logih ljubi tako književnost kakor glasbo, že lep čas ve, kako dragocen je slovenskemu rodu Matej Krajnc. Šestintridesetletni Celjan, pesnik, pisatelj, prevajalec, kantavtor, diplomirani literarni komparativist je v zadnjem času nanizal vsaj pet knjižic, ki jih velja imeti na bližnji polici.
To so študija o glasbi Toma Waitsa v letih 1971-80 in zbirke poslovenjenih pesmi Hanka Williamsa, Roberta Johnsona, Loudona Wainwrighta III in Carla Perkinsa.
Osupljivo plodovit ustvarjalec, ki je doslej nanizal že 24 pesniških zbirk, prav toliko proznih knjig, 29 knjižnih prevodov, 21 samostojnih albumov in še kaj bi se našlo, je spomladi z ženo Lenko in taščo Justino ustanovil založbo Lema. “Ugotovili smo, da pri večjih založbah ni več toliko posluha za tovrstne izdaje,” pojasnjuje. “Škoda bi bilo, da nekatere knjige ne bi prišle na trg, zato smo ustanovili KUD, si tako ustvarili možnost za neprofitno izdajanje knjig. Osredotočili smo se na prevode pesmi kantavtorjev, bluesmanov, tudi starih klasikov, kakršna sta Coleridge in Byron. Izdajamo še pesniške zbirke domačih avtorjev - letos smo zbirki piscev s celjskega konca, Aleksandra Cepuša in Mihaela Lajlarja. Doslej smo nanizali devet knjižic črne zbirke, eno knjižico barvne zbirke, eno broširane in še eno posebne zbirke. Za prvo leto kar dovolj.”
Pripravljajo že knjigo prevodov pesmi s plošč Leonarda Cohena: “Zbirka se bo imenovala Park španskega bezga, izšla pa naj bi v začetku prihajajočega leta. Cohenov menedžer je že prižgal zeleno luč, ker pa Cohen ni lastnik pravic svojih pesmi, se za dovoljenje prek založbe Mars Music dogovarjam s Sony ATV. Cohena imamo v slovenščini dobro pokritega, manjkajo nam v glavnem pesmi s plošč. Pred leti sem za zbirko Stolp pesmi prevedel povečini njegova dela iz knjižnih zbirk in dodal le nekaj pesmi s plošč.” V novi zbirki bodo ob reprezentativnem izboru z dosedanjih albumov celo tri pesmi s Cohenovega novega Old Ideas, ki izide januarja: prvi single Show me the Way in dve pesmi, ki ju je mojster lani prepeval tudi v Ljubljani, Darkness in Lullaby.
V prihajajočem letu nameravajo izdati še antologijo pesmi slavnega countryjskega jodlarja Jimmieja Rodgersa, ki bo izšla v sodelovanju z Radiem Slovenija, kakor so že pesmi Roberta Johnsona, ki jim je spremno študijo pripisal izvedenec za blues in druge zvrsti ameriške glasbe Jane Weber. “Z Janetom sva pohitela, ker prav letos obhajamo stoto obletnico Johnsonovega rojstva. Ohranjenih je le 29 njegovih pesmi, tako da v knjižico ni bilo težko uvrstiti vseh. Robert Johnson je še zmeraj zelo pomemben, pa četudi nove raziskave njegov pomen nekoliko zmanjšujejo, češ da ni tako pomemben kakor Son House, Tommy Johnson in drugi. A upoštevati je treba tudi, da vpliv Roberta Johnsona najdemo pri Bobu Dylanu, Rolling Stonesih, Ericu Claptonu, pri vseh glavnih protagonistih šestdesetih let.”
Malokateri prevajalec na pot krene iz rokenrola. Krajnc je. Prvi kantavtor, ki ga je selil v naš jezik, je bil namreč Bruce Springsteen. “Prevajal sem ga že od leta 1994, ko sem prišel študirat v Ljubljano. Tu sem se povezal z DOTS Records, kjer so požegnali izdajo, in knjiga je leta 2000 izšla pri KUD Štempihar.”
Že kar takojci se je moral spopasti z vprašanjem, zakaj sploh prevajati pesnike-glasbenike. “Ob izidu Springsteenovih pesmi se je eden mlajših kritikov v Književnih listih spraševal, kaj se pa grem, saj da to ni primerljivo s pravo poezijo. Toda poezije ne moreš strogo omejiti! Springsteen ni vedno pesnik, to drži, a nekatere njegove pesmi gotovo so poezija. Priznam, ni tako konsistenten kakor Tom Waits, ki izhaja iz bitniške poezije. Waits se tudi ne obremenjuje z odrskim rokenrolom in všečnostjo kakor Springsteen.”
Waits je bil kar trd prevajalski oreh, se spominja. Težaven je bil tudi Hank Williams, a docela drugače:“V jeziku je zelo špartanski, in tudi v slovenščino ga je bilo treba prestaviti tako, da s čim manj besedami pove čim več. Z njim sem se ukvarjal vse od leta 2004. Nikjer ga ni bilo mogoče izdati, zato sem mu namenil prvo knjigo založbe Lema. To si je povsem zaslužil. Po eni strani je njegova poezija preprosta, ljudska, po drugi pa zahtevna, vse prej kot na prvo žogo. Sploh njegove pesmi o osamljenosti, izgubljenosti, intimnih težavah ...”
Založb prav tako ni zanimal Loudon Wainwright III, zelo zanimiv ustvarjalec, ki zna tudi v lahkotne, zabavljive popevčice vtkati globoka sporočila. V predalu na svoj trenutek čaka tudi večno mladi mojster rokenrola Buddy Holly, pri založbi Lema pa nameravajo izdati še antologijo pesmi Nicka Cava in poezijo Boba Dylana, če bo šlo vse po sreči. Krajnc se ogreva še za ponatis Balaševićeve zbirke pesmi in proznih besedilc Dodir svile (Dotik svile), ki jo je že pred desetletjem poslovenil in izdal Jaka Košir, a je naklada hitro pošla. Lema bi z veseljem gostila tudi poslovenjene pesmi Bore Đorđevića in Arsena Dedića ... O, saj ni konca, ni.
Ne miruje niti Krajnčevo avtorsko ustvarjanje: pred dnevi je uporniškim študentom na Filozofski fakulteti prepeval Dylanovo protestno The Times They Are A-Changin', poslovenjeno v Čas sprememb, prav kmalu pa bo izdal svojo že dvaindvajseto samostojno ploščo Pesmi za gospodarsko krizo.
Donedavna je ustvarjal bolj ali manj sam. Zadnja leta je ob njem žena Lenka. “Pomaga mi pri oblikovanju zbirk, kot jezikoslovka ima dober čut za jezik, zna svetovati, katera prevajalska različica bolje zveni. Tudi ona verjame v te reči. Ni materialistično usmerjena. Kakor meni ji je najpomembneje, da izhaja dobra literatura. Srečo imam, da sva se našla taka dva.”
ANDRAŽ GOMBAČ
