Ali tujke potrebujemo? Seveda jih, a vsake ne!

Da to res drži, bi spoznali, če bi v stara mestna tkiva Trsta, Kopra ali tisočletne Gorice umestili kak dubajski nebotičnik z vrhom pod oblake. Šele takrat bi videli, v kako brezumno bitje se lahko razvije človek. S takim vnosom tujega bi sesuli vsako staro mestno jedro, ki je več stoletij raslo v umetnino, ki je zaščitena kot kulturni spomenik. No pač: lahko vsadiš po ulicah bolj severno pomaknjenega mesta toploljubne južne palme. Prva huda zima jih bo vzela pol, druga pol od preživelih pol, peta pa nobene več - od zmrzali bodo prej že vse pomrle. Oh, v kako nespametne domišljavce se lahko razvijejo sicer kar pametni ljudje.

Tudi jezik je organizem. Pomeni njegovih besed so se razvijali po svojih notranjih zakonih od prastarih časov do današnjih dni. In ti pomeni se prelivajo v trdna tkiva, kakršno je staro mestno jedro, in se branijo vsakega vsiljivca od zunaj. Tak vsiljivec je lahko tudi tujka. Na to nas, spoštovane bralke in bralci, opozarja spraševalka Magdalena, doma s Primorskega:

“Spoštovani profesor, tudi jaz sem redna bralka 7. vala, kjer objavljate odgovore na vprašanja bralcev. Vselej izvem kaj novega o jeziku, česar nisem še nikoli slišala, posebno kadar pišete o izvoru besed in njihovem starem pomenu.

Večkrat sem vas že hotela kaj vprašati o našem jeziku, pa me je vselej prehitel kdo drug. Na primer pri vprašanju, kdaj se beseda kras piše z veliko začetnico in kdaj z malo. Danes vas prosim, da zapišete nekaj več o tujkah v našem jeziku. Moti me, da celo predsednica sedanje vlade skoraj v vsakem odgovoru na novinarjevo vprašanje kar naprej ponavlja tujki absolutno in definitivno. Moti me, ker politiki, ekonomisti, znanstveniki in drugi razpravljavci v svojih javnih nastopih uporabljajo toliko tujk. Saj bi se dalo vendar marsikaj povedati po naše, po domače, ali ne?

Ker sem brezposelna in kljub diplomi, ki jo imam, ne dobim primerne zaposlitve, redno poslušam oddaje o zaposlovanju in o brezposelnih, zlasti mladih. Razpravljavci večkrat uporabijo tujko prekeren in govorijo o prekernih delavcih. Tega izraza morda nihče med brezposelnimi ne razume ali pa ga le redki. Vprašujem samo sebe in vas: Zakaj nas, ubogo rajo brez dela in plačila, nagovarjajo s tako nejasnimi besedami? Ali zato, da bi se bolje razumeli, ali zato, da se sploh ne bi razumeli?

So nam tako številne tujke res potrebne? To vas sprašujem. Za odgovor vam ne bom hvaležna samo jaz, ampak prav gotovo tudi mnogi, ki se sprašujejo tako kot jaz. Lepo pozdravljam vas in vaše bralce. Žalostna Magdalena s Primorskega.”

Magdalena na prvem mestu vprašuje, zakaj uporabljamo toliko tujk. Odgovorov je več, a popolnega nobenega. Vsi so delni. Poglejmo kakega.

Prvi je bolj šala. Ker smo majhen narod z domovino, ki je velika komaj drobno dlan, nam je treba narediti samo tri korake, pa smo že v tujini, ki nam hitro ni več tuja. Zato si od nje izposojamo tuje besede, ki so nam všeč in se pri nas takoj zakoreninijo.

Drugi je vsebinski. Ker so tujke kot beraška malha: vse gre noter, a je zmeraj prazna. Tujke so ohlapne po pomenu, zato jih radi uporabljajo slabi govorniki. V tujko je mogoče stlačiti več smislov kot v domačo besedo, ki ima ponavadi en sam pomen in je zato jasna. Tuje besede kandidirati, fotografirati ali operirati, na primer, celo ne razlikujejo niti glagolskega vida. Če rečemo “fotografiral je”, to lahko pomeni, da je naredil en sam posnetek (dovršni glagol), ali pa pomeni, da je celo nedeljsko popoldne pritiskal na sprožilec in večkrat fotografiral (nedovršni glagol).

Tretji odgovor pa kaže na bolestno povzdigovanje samega sebe ali imenitenje. Marsikdo se rad šopiri s tujkami v razpravi, ker je prepričan, da s tem kaže svojo učenost, razgledanost, torej imenitnost. Takih tujkarjev, ki ne vejo, kaj bi rekli ali kaj so rekli, imamo nešteto ne samo danes, ampak jih bo še več tudi jutri - zaradi predčasnih volitev.

In še drugo Magdalenino vprašanje: Ali tujke potrebujemo? Seveda jih, a vsake ne! Nujno potrebujemo znanstvene, strokovne in mednarodno uporabljane tuje besede, kot so politika (že spet!), biologija, medicina ali filozofija. Vsaka stroka jih ima in jih nihče ne preganja.

Jezikovna vprašanja pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si, uredništvo 7. vala (7val@primorske.si).

Mnoge druge, modne in moderne, najsodobnejše, večinoma posnete po sedaj edino zveličavni angleščini, so pa dostikrat odveč in nepotrebne. Nepotrebne v knjižnem jeziku, zbornem govoru, dostojnem in dostojanstvenem jeziku. V vsakodnevnem, šankovskem, pocestnem govoru so dovoljene prav vse, ne pa v parlamentu, na radiu in televiziji in v javnih nastopih.

Zgovorno sliko take nerazumljive tujščine nam je ponudil novinar Dela Boris Šuligoj, ko je zbadljivo zapisal, da se je njegova kritična Škarpena “ravnokar vrnila s seminarja o makroekonomskih učinkih rasti depreciacije nominalnih ekvivalentov fleksibilnosti trga in derogacije monetarnih aplikacij finančne perspektive skupne monetarne politike”.

Dejstvo, da nihče brez slovarja tujk ne ugane, kaj naj bi nekatere izmed teh besed iz ust politikov res povedale, nam priča, da bomo definitivno in absolutno najbrž še dolgo govorili o prekernih (bolj prav bi bilo: prekarnih, dnevnih, dninarskih, začasnih, priložnostno najetih) delavcih pri nas. Take tujke ne odpirajo novih delovnih mest.

Spoštovane bralke in dragi bralci, pošljite mi še kako vprašanje, da ne bo Minuta ušla dopustovat! Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR