Ali uporniki na Wall Streetu poslušajo glasbo? Jo, a jih ne povezuje.

Ne govori ljubljansko, a je Ljubljančan. Glasbenika iz Seattla je k nam pripeljalo - kaj le - srce. Četudi domuje v meglenem mestu, se je lepo prijel, vzcvetel in hitro začel sodelovati s slovenskimi muzikanti. Kdor spremlja Hic et Nunc, Vlada Kreslina, Brino in druge, se je z njim že srečal.

Učenec Boba Dylana, Townesa Van Zandta, Neila Younga, Johnnyja Casha in drugih velikih mojstrov kajpak navdušuje zlasti s svojim delom: je besedilopisec, skladatelj, večinoma temačno mehkobni, a tudi besneči pevec in kitarist, ki bi ga površno lahko uvrstili nekam med Leonarda Cohena in Nicka Cava, a si zasluži več od tovrstne matematične formule.

Med letošnjo evropsko turnejo bo z matično skupino Walkabouts v ponedeljek, 16. januarja, obiskal ljubljanski Kino Šiška. Na dogodku, pri katerem sodeluje še zavod Druga Godba, bo s tovarišijo (Carla Torgerson, Terri Moeller, Michael Wells, Glenn Slater, Paul Austin) v živo predstavil pesmi z novega albuma Travels in the Dustland (Potovanja po prašni deželi).

> Začniva kar s koncertom v Kinu Šiška. Repertoar ste najbrž že sestavili ...

“Začrtan je že skoraj dokončno, ja.”

> Kako ga sestavite?

“Odvisno od ... Zdaj smo v zelo posebnem položaju, saj že šest let nismo bili na turneji. Zadnji koncert, ki smo ga odigrali skupaj, je bil leta 2006.”

> Zakaj tako dolga vrzel?

“Bili smo zaposleni z drugimi rečmi. In nismo imeli prave zamisli, kako naj nadaljujemo. Veste, več kot dvajset let smo neprekinjeno drveli. Ko smo sklenili turnejo 2005/2006, se je zgodilo, kar se zmeraj: vsakdo se je malo umaknil. A tokrat smo se teže spravili skupaj kakor poprej. Morda ima to kaj opraviti z našo starostjo. Člani skupine se veliko bolj ukvarjamo s svojimi zasebnimi življenji, z družinami, s hišami ...”

> Se je skupina približala razpadu?

“Mislim, da zelo. Tega sicer nihče ni izrekel, a okrog leta 2009 smo čutili, da bo skupina hitro dočakala konec, če se ne obveže k nečemu resnemu. Šele spomladi 2010 nam je bilo jasno, da bomo posneli ploščo. In že pol leta zatem smo jo. Z bendom je kakor z družino: ko gredo stvari nenehno naprej in se razvijajo, člani marsikaj odvržejo pod mizo in pometejo pod preprogo. Zasebne tegobe, čustva, napetosti, stvari, ki te pri drugih jezijo. Ko smo leto, dve, tri in dlje mirovali, je vse to začelo prihajati na dan. Nerešeni problemi.”

> Kakšni?

“No ...”

> So preveč osebni, da bi o njih govorili?

“So precej osebni. Kakor pravim, bend je podoben družini. Gre za stvari, ki se s časom razraščajo v ljudeh. Za nepravilno tolmačenje izrečenih besed. V slogu: tistega, kar si mi rekel leta 1987, nisem nikoli prebolel. Take reči. Nekatere so dokaj butaste, gotovo, z nekaterimi pa se je treba soočiti, jih razrešiti. Moje stališče je bilo, da nam ni treba za vsako ceno posneti novega albuma. Saj smo jih že petnajst! Svet ima na voljo dovolj naših pesmi. Nisem imel občutka, da bi za sabo pustili nedokončano zgodbo. Razen če bo naš novi album odličen! Medtem ko so nekateri člani, ki jih ne bom imenoval, iz sicer dobrih razlogov preprosto rekli: dajmo se spet skupaj, pojdimo na turnejo, počnimo, kar smo nekoč! Zame in za nekatere druge to ni bilo dovolj. Rekli smo, da velja napraviti res dober album. Ali vsaj poizkusiti. Vsak bend bi si zmeraj moral prizadevati, da posname čim boljše pesmi. Žal pa si včasih reče: izdati moramo album, naj bo kakršenkoli že.”

> Vam je sestavljanje repertoarja po večletnem premoru omogočilo pogled na prehojeno pot iz distance?

“Vsekakor. V zadnjih petih, šestih letih sem se z glasbo Walkaboutsov tako malo ukvarjal, da se je bilo prijetno vračati. A na tokratni turneji želimo čim več igrati pesmi z novega albuma, ki ga imamo zelo radi in se nam zdi dober. Dodali jim bomo seveda še pesmi iz našega precej obsežnega kataloga, saj čutimo, da bi jih oboževalci radi slišali. Skušamo najti pravo ravnotežje.”

> Kako izbirate starejše skladbe?

“Iščemo zlasti take, ki se ujamejo z novimi. To je glavni kriterij. Koncert mora lepo teči. Nočemo skakati sem ter tja, se vračati v čisto vsak kotiček, ki smo ga obiskali na našem dolgem potovanju.”

> So tudi pesmi, za katere si želite, da jih nikoli ne bi napisali?

“Vsekakor! So pesmi, ki jih napišeš z veliko dobrimi nameni, a ne dosežejo standardov, ki bi jih morale.”

> Bodite natančnejši.

“Uh ... Raje govorim o albumih, ki so po moji oceni predolgi. Na njih sta dve, tudi tri pesmi preveč. Ko bi le kdo imel korajžo, da reče: hej, znebimo se tistih dveh pesmi, album bo tako boljši.”

> To bi moralo biti producentovo delo.

“Saj je, a v našem bendu se družijo močne osebnosti in obnašamo se pošteno, demokratično, tako da je težko doseči konsenz. No, kot producent sem med ustvarjanjem novega albuma izločil nekaj pesmi. Zmiksal sem ga v svojem studiu na Poljanski cesti v Ljubljani.”

> Je Walkaboutsom sploh še mogoče reči “bend iz Seattla”?

“Pet članov še zmeraj živi v Seattlu, samo jaz sem tukaj, v Ljubljani, tako da smo še zmeraj precej seattlovski. Seattle ni samo mesto, kjer smo začeli, ampak še zmeraj pravi dom benda. Tudi album Travels in the Dustland smo posneli tam.”

> Koliko časa v Seattlu preživite vi?

“V zadnjih dveh letih sem tja potoval štirikrat, kar je več kot prej. Med mirovanjem Walkaboutsov sem bil tam manjkrat, nekaj let sploh nisem šel, sicer pa se trudim, da bi to storil vsaj enkrat letno, kar pa ni zmeraj mogoče. V Slovenijo sem se preselil pri 42 letih, nisem bil več mladenič ...”

> Ste dotlej živeli v Seattlu?

“Skoraj neprekinjeno. Do selitve v Slovenijo sem imel precej ustaljeno življenje, tako da me novo okolje ni moglo preoblikovati v novega človeka. Vse grozljivosti, ki sem jih imel v sebi, sem prinesel s sabo. Temu, kar si, ne moreš ubežati. Moje korenine ostajajo v Seattlu, a moje domače mesto je Ljubljana.”

> Koliko let že živite tu?

“Devet.”

> Torej ste si o naši deželi lahko ustvarili kar dobro sliko. Kakšne se vam zdijo zdajšnje razprave v Sloveniji: okrog sestavljanja koalicije in vlade, družinskega zakonika, istospolnih parih in njihovih posvojitvah otrok ...

“Uh, kar precej tem ste navrgli. Kar zadeva sestavljanje vlade ... Najprej naj vas opozorim, da nisem slovenski volilec, zato vse, kar rečem, vzemite z rezervo. Vesel sem, da je zmagal Janković. Mislim, da je potreben novinec. Nova štiri leta Janše se mi ne zdijo prava rešitev. To smo že izkusili, zdaj potrebujemo sveže rešitve. Tudi svet jih potrebuje, ne samo Slovenija. Najti moramo nove poti iz razmer, v katere je zabredla kapitalistična družba. Zato potrebujemo ljudi z vizijami. Žal je politika v zahodni družbi čedalje bolj polarizirana, čedalje bolj ideološko obremenjena. Poglejte, kaj se dogaja v Ameriki! Priča smo daleč najbolj ideološkim razmeram v moderni ameriški družbi. Vsaj kar zadeva politiko. Ena stran na predloge druge nenehno odgovarja: ne, ne, ne! Ne glede na to, kako ne maram Janše in stališč SDS, vidim, da obstaja določena modrost, pogovori o širši vladi, od katere bi narod imel več koristi.”

> Če so ti pogovori seveda iskreni.

“Če so iskreni, jasno. Nesmiselni so, če se bodo spet izrodili v zabadanje noža v hrbet. Ne, ljudje bi resnično morali stopiti drug k drugemu in reči: storimo to! Poteza bi bila tvegana, a takšno je tudi ustvarjanje šibke vlade, ki jo bo vodila zgolj ena od opcij. Slovensko gospodarstvo je morda že zelo blizu breznu, morda čisto na robu, težko je presoditi. Če je res blizu, ni pravi čas za ideološko pričkanje.”

> Verjamete, da se za take reči lahko borite tudi z glasbo, z umetnostjo?

“Ne, nisem kaj preveč goreč vernik. Mislim, da mora iz umetnika govoriti njegova zavest, brez zunanjih obvez. Nisem prepričan, da ima angažma za vsako ceno kak učinek. Bob Dylan je zelo zgodaj zbežal od protesta. Že leta 1965 ni več verjel vanj, četudi je znan kot protestni pevec ...”

> In nikoli ni marširal!

“Ni, samo nastopal je na nekaj protestnih marših. To je stvar osebne odločitve. Ključno se mi zdi tole: če umetnik premore socialni čut, je prav, da ga deli z drugimi. Ni pa nujno, ni mu treba na vsak način ustvarjati angažirane umetnosti. Obenem pa je prav tako napak, če te glede nečesa prevevajo močna čustva, a si rečeš, da tega ne boš poslal med ljudi, saj ni komercialno zanimivo. Priznajmo si, tovrstna umetnost je pogosto res precej štorasta, čudna, ne najbolj prefinjena. A včasih je nujna. S prijatelji sem se pogovarjal o sedanji zasedbi Wall Streeta, pa sem vprašal: toda kje je pri vsem tem glasba? A je kje? Ne vidim je. Med daljšo razpravo smo ugotovili, da sedanji protestniki nimajo glasbe, ki bi jih povezovala, kakor jo je imela mladina v šestdesetih letih, ki je korakala za državljanske pravice.”

> Nimajo je, pa jim je zato prišla prepevat Joan Baez!

“Seveda, prišla je, vendar je tile otroci ne poslušajo. Prišli so tudi Crosby, Stills & Nash, a glasba v sedanjih gibanjih ne igra kake pomembne vloge. Razpravo smo sklenili z dognanjem, da je upor z glasbo danes samo še plod nostalgije. Dovolj sem star, da se malo spomnim šestdesetih let, zelo dobro pa se spomnim pankovsko-rokerskega gibanja s konca sedemdesetih, torej obdobij, ko je bil družbeni upor tesno povezan z glasbo. Danes pa ... Seveda, tudi zdaj otroci poslušajo glasbo, imajo svoje i-Pode in tako naprej, v ozadju je slišati hip hop, techno, a vse to očitno ne igra pomembne vloge.”

> Pred kratkim smo v našem časniku objavili intervju s slovenskim homoseksualnim parom, ki mu je hčer rodila nadomestna mati v ZDA, zdaj pa družinica živi v Ljubljani. Škoditi ji baje ne more niti takšen ali drugačen izid morebitnega slovenskega referenduma. Če prav razumemo, so razmere glede tovrstnih družin v ZDA urejene kar zgledno ...

“Resnici na ljubo tudi v ZDA te reči visijo na tanki nitki. V Kaliforniji so recimo pred kratkim padle v vodo. Če pogledate, kakšni ljudje se v republikanskem taboru potegujejo, da bi bili nominirani za prihajajoče predsedniške volitve, se zgrozite. Strašljivo je. Ne pustite se zavajati, v ZDA ni široke svobodomiselnosti. Če greste v urbana središča, v New York, San Francisco, Seattle, jo boste našli, gotovo. Ne boste pa je našli, če greste v osrčje Amerike. Potovanje bo enako prodiranju v globine slovenske nestrpnosti. Ni razlik. Amerika se ni nikamor premaknila. Kdo bi vam utegnil reči, da se je pri nekaterih temah premaknila kvečjemu nazaj. Poleg tega so pravice, o katerih govorite, odvisne od ureditve posamezne ameriške države. V Misisipiju ne boste našli strpnosti do homoseksualcev ne jutri ne čez deset let. Kakor pravim, zakon so zavrnili celo v Kaliforniji. Z referendumom! Če pa me sprašujete za moje stališče: sem absolutno za uveljavljanje tovrstnih pravic. Čas je že, da presežemo primitivnost. Ampak če mislite, da imate v Sloveniji najhujše, najbolj nestrpne norce, bi morali slišati, kaj govorijo osrednji republikanski kandidati v ZDA. Šokantno! Človek bi pričakoval, da smo leta 2012 že onkraj tovrstnih razprav, a je pred nami še dolga pot. Tik preden sem se preselil v Slovenijo, sem bil še samski in stanovanje sem si delil s prijateljem, zraven pa je stanovala družina: dve materi s tremi otroki. Ti lezbijki sta krasno vzgajali otroke, družina je bila normalen del družbe, v Seattlu se ji nihče ni čudil.”

> Tudi slovenska družina, ki sem jo omenil, pravi, da na ljubljanskih ulicah ne doživlja neprijetnosti.

“Seveda, a vsepovsod po svetu so ljudje, ki takšnih družin ne podpirajo. Se mi pa imenitno zdi, da je slovenski družinski zakonik sploh prišel, do koder je prišel. Mislim, da to nakazuje pomembne spremembe, napredek.”

> Vrniva se k spremembam v vašem bendu. Se je med pevko Carlo in vami skozi vsa leta kaj spremenilo? Sodelujeta danes kaj drugače kakor poprej?

“Največja sprememba je to, da sodelujeva manj, kakor sva. Kadar resnično delava, pa to počneva bolj ali manj tako, kakor sva vselej.”

> Ne prek oceana?

“Vsega ne moreš storiti s pošiljanjem datotek prek elektronske pošte, kar tudi počneva. Sicer pa grem jaz k njej ali pa ona pripotuje sem. Ko sva ustvarjala album Travels in the Dustland, sem pet tednov živel v Seattlu. Imeli smo vaje, snemali smo, se pripravljali. In Carla je prišla k meni v Ljubljano. Treba si je pogledati v oči, brez tega ne gre.”

> So vsa besedila pesmi vaše delo?

“Besedila sem vedno pisal jaz, drži. V bistvu sem izdelovalec pesmi.”

> V eni pomembnejših recenzij vašega novega albuma se ocenjevalec sprašuje, zakaj bend Walkabouts, ki vseskozi izdaja bolj ali manj izvrstne albume in si vselej prizadeva iti v svoji umetnosti naprej, ni dosegel večjega uspeha. Vaš odgovor?

(smeh) “Tole vprašanje se mi zmeraj zdi čudno. Kadar razmišljam o svojem delu, ne čutim nikakršnih frustracij. Uspeh je že, da lahko živim od ukvarjanja z glasbo. Za to sem hvaležen. Zjutraj se ne zbudim z grenkobo, ne kljuje me vprašanje, zakaj je R.E.M. večji bend od Walkabouts.”

> Sploh pa je R.E.M. razpadel.

“Saj res. No, torej bi moral biti celo zadovoljen. Nikoli nisem bil pristaš tovrstnega primerjanja, malo me je pograbilo le konec osemdesetih, ko je glasba iz Seattla eksplodirala in so se moji znanci iz klubov nenadoma začeli pojavljati na naslovnicah revij. Nisem bil ljubosumen, a vse skupaj se mi je zdelo nekako čudno. Spraševal sem se, zakaj so oni uspeli in zakaj smo mi zapostavljeni.

Ampak to je bilo že zdavnaj, imel sem dvajset in nekaj let. Zdaj se imam za srečnega. Sodelujem pri različnih projektih, potujem v Afriko, sodelujem s tamkajšnjimi glasbeniki, prav tako s tukajšnjimi, slovenskimi, produciram albume vsepovsod po Evropi, sem član benda Walkabouts, kadar hočem biti ...”

> Leta 2008 ste uglasbili v angleščino prevedeno poezijo Daneta Zajca in pesmi izdali na izvrstnem albumu The Last Side of the Mountain. Kakšen je bil njegov uspeh?

“Bil je kar uspešen, začuda celo prodajno. Seveda po merilih, kaj je uspeh albuma v Sloveniji.”

> O kakšnih številkah govoriva?

“Vsekakor o manj kot tisoč prodanih izvodih. O osemsto ali devetsto izvodih. Založba Sanje se je odlično odrezala, cedeje dala tudi v knjižnice in drugam, saj prodajaln plošč skoraj ni več.”

> Je bil album naprodaj tudi v ZDA?

“Ne, po Evropi pa.”

> Zakaj ne v ZDA?

“Deloma je krivo moje nezanimanje. Zadnja leta nisem toliko povezan z ZDA, pa tudi časa nimam, da bi iskal stike, poti, po katerih album spraviti tja. Sem zelo zelo zaposlen človek.”

> Pa je vseeno škoda, da ameriški poslušalci niso slišali teh pesmi.

“Je škoda. Na ta album sem ponosen in všeč bi mi bilo, če bi ga slišalo več ljudi. Dosegljiv je v digitalni obliki, kot oprijemljiva plošča pa ne.”

> Veste, da je Neil Young svojo zadnjo ploščo izdal tudi kot blue-ray, a zgolj zaradi kakovostnega zvoka, medtem ko mu za videoposnetke ni mar? Jezi ga, da je glasbeni svet že s prehodom z vinilk na cedeje zdrknil za stopnico niže v kakovosti, na dnu pa pristal z zanikrnimi mp3-ji.

“Ne moti se. Moja osnovna dejavnost je produkcija plošč, tako da mi je kakovost zvoka zelo pomembna. Je že skoraj obsesija. Cede je bil že spočetka butast način shranjevanja glasbe. Standard za snemanje glasbe je 24 bitov, cede pa jih zmore zgolj 16, tako da je oklepanje tega formata absurdno. Poleg tega je pojav cedeja glasbeno industrijo pahnil na pot pogube. Ko smo prešli na digitalno glasbo, smo zapustili oprijemljive izvode in mp3 je bil samo korak stran. Zdaj lahko vsakdo s spleta takoj pobere katerikoli album. In tako smo v enem mahu dobili slabšo kakovost zvoka in spodkopali vrednost fizičnih nosilcev glasbenih albumov. To je mnoge spravilo v zelo neprijeten položaj. Kadar mi kdo govori o finančni krizi, pomislim na industrijo, v kateri delam sam, in rečem: razumem vašo bolečino, a pokažite mi panogo, ki že petnajst let vsako leto izgubi deset odstotkov svoje kapitalizacije. Kar se dogaja, je katastrofično! Za takšen položaj je v precejšnji meri zaslužna tudi aroganca same glasbene industrije, ki misli, da je ljudem vseeno, kakšna kakovost zvoka jim je ponujena. O tem govori Neil, s katerim se povsem strinjam. Ljudem ne dajemo najboljšega, kar bi jim lahko. Kako torej lahko pričakujemo, da bodo za album odšteli petnajst evrov?!”

> Govorila sva o Danetu Zajcu. Odkrivate še kakšne slovenske književnike?

“Seveda, a počasi. Nazadnje me je navdušil res odličen angleški prevod Kosovelove poezije. Berem, kar najdem v angleškem prevodu.”

> Kako pa vam gre učenje slovenščine?

“Se borim. Za svoj največji neuspeh bivanja v Sloveniji imam prav to - nisem se še naučil vašega jezika. Edino, kar lahko rečem v obrambo, je, da sem zelo zaposlen. Težko najdem čas, da bi sedel v razredu in se učil. Nimam takega življenja. Uspeh je že, če sem dva ali tri tedne sklenjeno v Sloveniji. Zelo kaotično življenje.”

> No, ker tako dobro ustvarjate v svojem jeziku, vam je odpuščeno ...

“Ne, ne, bolj se moram potruditi. In se bom! Le čas moram najti.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Chris Eckman v svojem studiu ...Andraž Gombač

Naslovnica novega albuma Travels in the Dustland

... in na odru Andraž Gombač

The Walkabouts