Alko, čiki in babe ... pa pašta!
Nikamor se jim ne mudi. Uvodno This blue world, dolgo kar sedem minut in še nekaj sekund, začnejo počasi, svečano, brez pompozne himničnosti, ki jih je dvignila nad gladino indie rocka. Elbow, bend iz Manchestra, dobro ve, da je zdaj že mojster svoje obrti.
Z novim, šestim studijskim albumom The take off and landing of everything (Fiction/Universal) se je naposled povzpel na vrh britanske lestvice.
Peterica je že prej žela lep uspeh, zlasti z albumom The seldom seen kid (2008), na katerem sta tudi nagrajeni uspešnici Grounds for divorce in One day like this. Zmagoslavje pa ji je prinesla najnovejša zbirka, ki sta jo navdihnila zlasti nekakšna kriza srednjih let ter razhod pevca Guya Garveyja in njegove dovčerajšnje ljube, novinarke in pisateljice Emme Jane Unsworth.
V pesmi My sad captains - naslov je aluzija na stih iz Shakespearove tragedije Antonij in Kleopatra“call to me all my sad captains”, v prevodu Janka Modra “zberite mi tožne častnike” - se pevcu toži za tovariši iz mladosti, ki so zdaj poročeni očetje, medtem ko njemu ostajata na voljo zgolj “BMX lekarnar” (lepa metafora za uličnega preprodajalca opoja) in komaj znosna bolečina v duši.
V Charge si predstavlja sebe kot ostarelega rockovskega zvezdnika, nekdanjega osvajalca ženskih src, ki nekje v prihodnosti poseda za šankom in se jezi, ker ga presneta mladež sploh ne prepozna, njega, slavneža iz že pozabljene dobe. Iz zgodovine se res ničesar ne naučimo, še zagodrnja.
V dvodelni Fly Boy Blue/Lunette se oglasi blagodejno surova električna kitara, ob kateri Garvey v nekakšen toku zavesti našteva prizore, ki jih je na letališču zabeležilo njegovo oko, zatem pa se pompozna skladba prelomi v drugo, zračnejšo polovico, kjer opeva čike, alkohol in babe - kajpak poetično, prav nič vulgarno. V intervjuju za Observer je pojasnil, da so to njegove strasti, in pripomnil, da v nizu manjkajo samo še testenine, a kaj ko pašte nekako ne vidi v tenkočutni rockovski pesmi.
Svoj nov drugi dom onkraj oceana opeva v New York Morning, ki ga je navdihnila zlasti 65 let stara knjiga Here is New York, v kateri EB White slikovito opisuje blišč in bedo Velikega jabolka. Garvey navaja tudi Johna Lennona, ki je ob selitvi v New York dejal, da je to pač moderni Rim, pa še prebivalci so prijazni do Yoko Ono.
Glasbo za bolj ritmično Real life (Angel) je napisal klaviaturist Craig Potter, ki se je tedaj ravno navduševal nad hip hopom, med zanimivejše na novi zbirki pa sodi sklepna The blanket of night, v kateri se divje prepletata politika in ljubezen: parček prebežnikov na čolniču pluje v boljši svet, medtem ko brezsramni politiki krivdo za vse slabo v svoji deželi skušajo prevaliti na uboge imigrante.
Z novo ploščo, posneto v studiu Petra Gabriela, je Elbow dokazal svoje mojstrstvo, soglašajo najzvestejši sledilci in pripominjajo, da je zdaj že čas za kaj novega, vsaj malo drugačnega.
Kako se nove skladbe obnesejo v živo, pa bodo šli kmalu preverit tudi slovenski oboževalci - 22. avgusta bo Elbow godel na Dunaju, tri večere zatem pa še v Firencah. ANDRAŽ GOMBAČ
