Ameriška zasedba Xiu Xiu v ponedeljek na Kopergroundu
Moja osebna zgodba z zasedbo Xiu Xiu se je pričela leta 2005, ko sem dobila v roke drugi album A Promise (2003) in moja prva reakcija je bila: “Kakšno neposlušljivo disonančno skrpucalo je to?!” Bilo pa je dovolj samo še eno natančnejše poslušanje in rodila se je neomajna ljubezen na drugi pogled. Xiu Xiu bodo v ponedeljek, 8. avgusta, na vrtu Pokrajinskega muzeja nastopili v sklopu sedmega sunka kulture nesprijaznjenosti z družbeno danostjo Koperground.
Zakaj sem začela z osebno anekdoto? Ker so skorajda vsi, ki sem jim predlagala novo zvočno izkustvo Xiu Xiu, imeli zelo podobno reakcijo. Ali se je zgodil intenziven potop v izpovedne svetove nebogljenega motorja zasedbe Jamieja Stewarta ali pa se je pri poslušalcu sprožil val žolčnega zgražanja. Vmesnih reakcij ni, ljubezen ali sovraštvo.
Xiu Xiu so Jamie Stewart, Caralee McElroy, Lauren Andrews, Yvonne Chen ustanovili leta 2000 in od tedaj so v hiperproduktivnem tempu spravili na plan sedem albumov. Od leta 2003 Stewarta na odru spremlja samo še njegova sestrična Caralee, leta 2009 pa se ta poslovi od projekta Xiu Xiu in se posveti delu z zasedbo Cold Cave. Sestrično nadomesti multiinstrumentalistka Angela Seo, ki je “zakrivila” tudi zadnji videospot za skladbo Dear God, I Hate Myself, za producentske vajeti pa poprime Deerhuntovec Greg Saunier, ki je bolj ali manj prisoten že od prvenca A Knife Play.
Urejen kaos (milo)zvočne godbe
Zasedba Xiu Xiu, ki si je ime sposodila pri naslovni junakinji (ne)znanega kitajskega filma Xiu Xiu, a Sent Down Girl (1998), v ameriških underground krogih slovi po glasbeni inovativnosti v eklektičnem in neharmoničnem spajanju mnogoterih zvokov in intenzivnem vokalnem pečatu frontmana Stewarta. Zasedba Xiu Xiu je bila v svojem desetletnem delovanju podvržena številnim “kadrovskim menjavam”, njeno idejno jedro in glavno gonilo pa je vseskozi Stewart, ki se brez najmanjše dlačice avtobiografsko “samorazstavlja” v besedilih.
V enem od številnih intervjujev je ob vprašanju, ali je glasba Xiu Xiu dokumentacija ali terapija, odvrnil, da je to njegov “izpovedni projekt”, v katerem dokumentira vse teme, ki ga obsedajo. Najbolj obsesivno pa se loteva seksualnosti, ljubezni oziroma “brezljubezenskosti” (lovelesness), politike in samomora. Prelomni album A Promise, ki je poln brezkompromisnih čustvenih izlivov, je nastal po samomoru Stewartovega očeta, ki je bil prav tako glasbenik in je bdel nad produkcijo prvega albuma A Knife Play. Na političnem tnalu je najdlje ležal George Bush ml., s katerim je Stewart “obračunal” v skladbi Saturn na albumu La Forêt. Najbolj politično zaveden pa je Stewart v skladbi Support Our Troops OH! (Black Angels OH!), v kateri spregovori o zgrešenosti ameriških vojaških misij: “Največji, pa še vedno počneš, kar ti drugi govorijo. To počneš, da bi še vedno ostal zmagovalec, s svojim metalcem granat streljaš v okna in vrata obljudenih hiš, zakaj bi me moralo skrbeti, če te pokosijo?” Njegova “brezljubezenskost” pa je v besedilih izpričana na način avstrijske pisateljice Elfriede Jelinek, hladno, naturalistično in neposredno. Nobelovi nagrajenki za literaturo je Stewart posvetil album Women as Lovers, ki se je napajal pri istoimenskem romanu Jelinekove.
Glasbena ponudba sedmega sunka kulture nesprijaznjenosti z družbeno danostjo Koperground za drevi obljublja nastop trboveljske skupine Vortex Magnolia, ki je stranski projekt bobnarja in kitarista veliko bolj poznanih We Can't Sleep at Night. Jutri bo sledil nastop obalne zasedbe Second Chance Blown, ki ni več solistični projekt industrial trubadurja Andreja Vidica, ampak je ta zasedbo dopolnil z znancema obalnih odrov, Aljošo in Primožem Mislejem. V torek bodo vrt Pokrajinskega muzeja preplavili punk ritmi izraelske zasedbe Mondo Gecko. V petek, 12. avgusta, bodo nastopili hardcorovci Disdrug iz Železnikov, glasbeno ponudbo pa bo sklenil ženski elektro kolektiv Female's Cream iz Ljubljane.
Od Šostakoviča do The Smiths
Pravcato presenečenje pa se prične pri raziskovanju vplivov, ki so formirali eklektični zvočni in lirični univerzum Xiu Xiu. Poleg Jelinekove je Stewart velik pristaš japonskega literata Jukia Mišime, ki je najbolj znan po tem, da je izvedel japonski ritualni samomor “seppuku” po spodletelem državnem udaru leta 1970. Zelo mu je blizu tudi literatura “neprilagojenca” Charlesa Bukowskega, med novejšimi ameriškimi avtorji pa večkrat omenja Dennisa Cooperja, ki je navdihnil brutalno besedilo ene najbolj čutnih skladb iz repertoarja Xiu Xiu, Fabulous Muscles.
Nepredvidljivi zvočni eklekticizem Xiu Xiu izhaja iz prepletanja mnogoterih žanrov in zvokov, ki se presenetljivo navdihuje pri dveh (ne)klasičnih skladateljih. Prvi je Dmitrij Šostakovič, ki ga Stewart neizmerno ceni, ker je v svoji glasbi uporabljal močne kontraste in groteskne elemente, ki so subverzivno aludirali na Stalinovo strahovlado. Njegov velik navdihovalec pa je tudi poljski skladatelj Krzysztof Penderecki, za katerega je v nekem intervjuju dejal, da je njegov največji imitator. Penderecki je znan po tem, da je iskal nove izrazne možnosti glasbil in človeškega glasu. Jamie Stewart, ki je zrasel ob zasedbah The Smiths in Joy Division, v devetdesetih letih pa se je veliko predajal tudi house užitkom, je v godbo Xiu Xiu vedno vpeljeval nove glasbene instrumente (na zadnjem koncertu v Sloveniji maja lani v Kinu Šiška ni segel le po kopici analognih instrumentalij, marveč tudi po Nintendu DS), ob njegovi intenzivni vokalni interpretaciji pa stežka ostanemo hladni.
Skromen sprejem slovenske publike
Xiu Xiu so že dobri znanci slovenskih glasbenih logov: prvič so nastopili leta 2005 v ljubljanskem KUD-u France Prešeren, nazadnje pa jih je bilo moč izkusiti v živo lani v ljubljanskem Kinu Šiška, ko so promovirali svoj sedmi album z naslovom Dear God, I Hate Myself. Obakrat se je koncerta udeležila le peščica stotih privržencev, bistveno boljšega sprejema pa so bili Xiu Xiu deležni v tržaškem Teatru Miela leta 2006, ko so nastopili v družni italijanskih post rock eksperimentalcev Larsen. Publika je priromala z vseh koncev in krajev, edina “napaka” organizatorjev je bila, da so pustili sedeže v dvorani, ki pa jih je ekstatična publika kaj hitro odpisala in stopila na noge. Na ekstazo upamo tudi v Kopru.
BILJANA PAVLOVIĆ