Ampak Eda vendarle stoji

Empire state building v New Yorku so dokončali leta 1931. Sredi najbolj temne gospodarske depresije. Poslovni prostori v najvišji stolpnici na svetu so bili zato toliko časa prazni, da se je stavbe oprijel vzdevek “empty state building”. Newyorčani so torej besedo “imperij” zamenjali z besedo “prazen”. Nato je prišla vojna in šele leta 1951, dvajset let po tem, ko je bila dokončana, je stavba začela prinašati dobiček. In ga prinaša še danes.

Eda center ima seveda nekaj nadstropij manj. In mesto, v katerem stoji, čeprav ima v imenu prav tako besedo “nov”, je precej manjše od “imperialnega” New Yorka. Ampak tudi za sedanje novogoriško stanje duha so pomembni trije nauki, ki jih prinese zgodba o ikoničnem newyorškem nebotičniku. Prvi je, da je treba imeti sanje in ambicije. Drugi je, da so pomanjkljivo uresničeni načrti običajno boljši od neuresničenih idealov. Tretji pa, da se včasih splača malo potrpeti.

Pa začnimo s prvim naukom. Desetletje nazaj so na Goriškem razmišljali o velikem igralniškem centru. Na obisk so prihajali bogati poslovni partnerji iz Las Vegasa, javnost se je malo navduševala in se malo zgražala, ob tem pa ugibala o velikosti in lokaciji mega hazarderskega središča. V zraku so bili načrti o golf igrišču na Ajševici, o termah v Bovcu in v Goriških brdih, o logistično nakupovalnem središču na območju nekdanjega Mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba in o letalskem muzeju v obliki velikanske steklene piramide. Ne glede na to, kako kakovostni in uresničljivi ali nori in nerealni so bili ti načrti, so v pokrajino prinašali obet. Občutek, da se bo zgodilo nekaj novega in velikega.

Na Goriškem so sanje umrle. Težko je pričakovati, da bo kogarkoli navdihnil in motiviral razmislek o centralni čistilni napravi in regijskem odlagališču odpadkov. To, da ni ambicij, regiji krade razvojni potencial. Kjer ni visokoletečih načrtov, ki presegajo trenutne sposobnosti in sredstva, ni volje in ustvarjalnosti. In zato po nepotrebnem umirajo tudi majhni, uresničljivi načrti.

Kar nas pripelje k drugemu newyorškemu nauku. S pročelja Eda centra so padala stekla. Ob mastni privoščljivosti številnih meščanov. Ki se je še okrepila, ko so začela padati tudi podjetja, zbrana okrog Euroinvesta. Naložba je bila morda za podjetje prevelika, ocene od iztržku nerealne in pretirane, odnosi do izvajalcev in podizvajalcev nekorektni in vloga bank zelo vprašljiva. Ampak nebotičnik, čeprav z nekaj manjkajočimi stekli, stoji. Stavba ima materialne in nematerialne napake, ki jih bo treba popravljati - gotovo se bo pri tem delu marsikdo spotil. Ampak dejstvo je, da slab nebotičnik že kako popraviš, z neobstoječim pa težko kaj narediš. Če bi se v preteklih dvajsetih letih držali načel vztrajnosti, ohranjanja, nadaljevanja in sklepanja konstruktivnih kompromisov ter predvsem resnice, da je bolje imeti nekaj nepopolnega kot nič, bi morda danes ljudje še imeli službe v Meblu, na Mipu, Vozilih, Idealu, v Primorju, na Lipi in SGP-ju. Pa še kje.

Vztrajanje seveda zahteva razumevanje tretjega nauka: potrpežljivosti. Družba za upravljanje terjatev bank je prodajala nezasedene površine v Edi za izklicno ceno 15 milijonov evrov. Po svoji lastni, legitimni bančni logiki. A resnična vrednost stavbe, ki naj bi bila v kolikor toliko dobri kondiciji še vsaj sto let, presega trenutno teoretično ceno kvadratnega metra površine. Tako kot resnična vrednost blagovne znamke Mipove mortadele presega dolžino kazenskega pregona družine Volk in vrednost postopka izdelave betonskih polizdelkov, ki so ga razvili v Primorju, presega nepokrite terjatve bank do podjetja v stečaju. Finančni valovi namreč pridejo in gredo, namišljeni denar tudi, stvari in znanje pa ostanejo.

Eda center je vsekakor simbol Nove Gorice, njene bližnje preteklosti in njenega sedanjega trenutka. Ampak moramo se odločiti: bomo v lepem in praznem nebotičniku videli velik spomenik našim napakam in predrznosti ali velik neuresničen potencial za prihodnjo slavo? Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali se bodo na Goriško vrnile sanje.

Brata Rusjan sta se vsekakor odločila za potencial. Če bi le previdno preštevala svoje napake in se izogibala novim, študirala vremensko napoved in risala svoje zamisli na koščke papirja, bi bila morda malo bogatejša in bi živela malo dlje. A nobenemu ne bi prišlo niti na kraj pameti, da po njunih izdelkih poimenuje nebotičnik. Niti takšen, ki bil enkrat nižji, dvakrat slabše zgrajen in trikrat bolj prazen od Eda centra. VESNA HUMAR