Andreja Krivec Bogataj: Mnogi imajo radi le svoje živali

Društvo, ki ga vodi, namreč upravlja obalno zavetišče za pse, ki zaradi različnih vzrokov ostanejo brez doma. Na vsakem koraku jo spremlja majhna skuštrana psička Čačka. Je velika ljubiteljica psov in bori se za prepoved cirkusov, v katerih nastopajo živali. Je tudi vegetarjanka in pravi, da bi se vsak, ki bi si moral sam zaklati žival, katere zrezek ima na krožniku, mesu kmalu odpovedal.

> Nekateri vam očitajo, da dobite veliko denarja od istrskih občin, zavetišče pa je v primerjavi z mariborskim, ki je novo, in Gmajnicami, ki so zelo lepo urejene, videti bolj klavrno. Kako komentirate takšne navedbe?

“Za zavetišče od istrskih občin dobimo 110.000 evrov na leto. Porabimo jih pa še vsaj pol toliko. Ta sredstva pridobimo sami. Tu so stroški elektrike, vode, hrane, plače zaposlenih. Poleg tega je tu še ogromno prostovoljnega dela. Tudi v primerjavi z drugimi zavetišči v Sloveniji nismo velik potrošnik in ne ustvarjamo dobička, ker ga nimamo od kod. Dodatna finančna sredstva moramo ves čas pridobivati tudi zato, ker smo se zavezali, da psov po zakonskem 30-dnevnem roku ne bomo evtanazirali, ampak bomo zanje skrbeli do konca. Imamo tudi veliko starejših psov, ki ves čas potrebujejo veterinarsko oskrbo, in vedno več je takšnih s kožnimi boleznimi, ki potrebujejo posebno dieto. Mogoče se sto tisoč evrov na leto sliši kot visok znesek. Ampak naši zaposleni imajo zajamčeno plačo. In biti moraš malo 'prifliknjen', da za 550 evrov na mesec delaš vse sobote in nedelje, petke in svetke. Poleg tega so ves čas v pripravljenosti. Posebej zima je za nas zelo neugodna. Zmrzuje nam voda, zmrzujejo tla. Nimamo prostora, kjer bi se segreli. Naše zavetišče, 3. novembra bo deset let, odkar smo tam, je verjetno res potrebno temeljite prenove. A pomembnejše se mi zdi, da v zavetišču veje pozitivna energija. Čutiti je ogromno ljubezni do živali. Tudi s strani ljudi, ki dnevno prihajajo k nam. Marsikateri pes ima raje, da se mu posvetiš za pet minut in ga dlake na tleh, ki še niso bile tisti dan že petič počiščene, ne motijo. Meni se zdi ta odnos med človekom in psom bistveno pomembnejši kot to, da je zavetišče lepo in novo. Zavetišče poskušamo voditi kot zavetišče odprtih vrat, ki je prijazno ljudem. Menim namreč, da so psi problem, ki mora dihati z vsemi prebivalci. Ne more biti problem peščice ljudi, ki se s tem po svoji volji ukvarjajo. Ljudje morajo vedeti, kaj počnemo in kako počnemo in, nenazadnje, kam gre njihov denar.”

> Opažate v slovenski Istri kakšne posebno velike težave na področju varstva živali?

“Vsako leto večji problem so mačke. In ne prostoživeče, kot je bilo to včasih. Problem so mladiči in breje mačke, ki na novo ostanejo brez doma. Mačke niso opremljene s čipi in lastnika nikoli ne najdeš. Treba se je zavedati, da smo v finančni krizi in da ljudje nimajo denarja za sterilizacijo. In če vemo, da ena nesterilizirana mačka v sedmih letih v povprečju v Evropi baje 'prinese' približno 40.000 mačk, je to grozljivo. Zato mislim, da so na dolgi rok kastracije in sterilizacije edina rešitev. To je kislo jabolko, v katero bo pač treba ugrizniti.”

> Kako pa je pri psih? Se stanje izboljšuje ali poslabšuje?

“Opažam, da se pri lastnikih psov oblikujeta dve skrajnosti. Ena je, da so ljudje pse počlovečili in bi zanje naredili vse na svetu, druga pa je posledica pomanjkanja denarja ali pa po drugi strani brezsrčnost in brezvestnost. To je skrajna malomarnost lastnikov. Tiste zmerne skrbi, ki je nekje vmes, je vedno manj.”

> Je mučenja psov vedno več, ali je le bolj odmevno v medijih?

“Po mojih izkušnjah se ljudje velikokrat bojijo povedati, če opazijo mučenje, ker gre največkrat za sosede ali sorodnike. Zato jih že nekaj let pozivamo k anonimnim prijavam. In odkar se ni treba več podpisati pod prijavo, je teh več. Ljudje so tudi bolj osveščeni in bolj opazujejo. Naša dolžnost je, da preverimo, ali je z živaljo res kaj narobe, in seveda, da potem primerno ukrepamo.”

> Je južna Primorska v čem posebna?

“Značilnost našega konca so psi na njivah. Drugod po Sloveniji, od Črnega Kala navzgor, je tega zelo malo oziroma sploh ni. Prevozila sem celo Pomurje in skoraj vsaka kmetija ima psa. Ampak ob hiši. Teh navad, imeti psa na njivi in iti občasno tja, tega drugod ni. Čeprav mislim, da je tega vseeno veliko manj, kot je bilo. Ampak, kolikor jih je, jih je še vedno preveč.”

> Kakšen pa je pri nas odnos do živali nasploh? Kako se obnašamo do drugih živali, ne samo psov in mačk?

“Mnogi imajo radi izključno svojo žival. Imamo seveda tudi ljudi, ki živali sploh ne marajo, in take, ki imajo od živali komercialne interese. Še precej dela nas čaka na področju izobraževanja otrok, ker sem prepričana, da je vzgoja tu zelo pomembna in nekateri otroci je ne dobijo doma. Dejstvo je tudi, da smo še vedno tu in tam priča kakšnemu grozljivemu mučenju. Ko človek misli, da se je mogoče kaj izboljšalo, se zgodi nekaj nedojemljivega. Imamo tudi veliko ljudi, ki na to, kaj je dobro za psa, sploh ne pomislijo. Imamo pa seveda še vedno tudi ljudi, ki rečejo, da so psa kupili, zato lahko z njim počnejo karkoli. Ljudje so velikokrat tudi zelo grobi do svojih psov, ali pa imajo nesocializirane mladiče, iz katerih zraste neobvladljiva mrcina.”

> Ste članica Sveta za dobrobit živali pri ministrstvu za kmetijstvo. Prizadevali ste si za prepoved nastopanja cirkusov z živalmi. A do tega ni prišlo. Zakaj?

“Lani pozimi, ko je svet sprejemal ta sklep, nisem bila tam, ker sem zaradi snežnih zametov ostala v Senožečah. Ampak moj glas bi bil zagotovo proti. V ODPMŽ smo imeli že nešteto akcij, s katerimi smo osveščali starše in otroke, naj ne hodijo v cirkuse z živalmi. Sem absolutno proti takim cirkusom. Znano je, da je dresura v teh cirkusih groba in agresivna. Po zgledu Italije, ki je to na lokalni ravni uredila že pred leti, smo prosili župane, naj takšnim cirkusom ne izdajo dovoljenj. V Izoli nam je uspelo, v Kopru jih je nekaj bilo. Upala sem tudi, da bodo prepovedani vsaj z zakonom o zaščiti živali. Pa niso. Dovoljeni so pod določenimi pogoji, kjer mora uradni veterinar pregledati živali v cirkusu. In mislim, da je v Sloveniji zelo malo veterinarjev, ki so usposobljeni ugotoviti, ali so sloni v redu.”

TL