Anna Calvi, glasbenica, ki v sebi združuje ranljivost in moč
Tri leta je obsesivno delala. Kleti v londonskemu predelu Fulham, kjer je v popolni osami nastajal njen prvenec, v tem času skoraj ni zapuščala. Iskala je zvok. Takšen, kot ga, ko gradi pesem ne le sliši, temveč tudi vidi. Januarja letos je opna anonimnosti dokončno počila.
Prvenec, ki ga je izdala pri neodvisni založbi Domino, je glasbenim kritikom vzel dih: o njej pišejo kot o izjemni avtorici, instrumentalistki in pevki. Anna Calvi jutri nastopa v Montrealu, pred dobrim tednom pa je baržunasto tapiserijo svoje glasbe razgrnila čisto blizu nas: na prvem večeru festivala Sexto 'nplugged, ki že šesto leto živi v mestecu Sesto al Reghena blizu Portogruara.
Vse, kar poslušalec zajema s plošče Anne Calvi, se ob srečanju z njeno glasbo v živo podeseteri.
Ko ob začetku koncerta v poltemi obstane pred mikrofonom, z lasmi počesanimi tesno ob glavi, dimasto osenčenih oči in živo rdečih ustnic, deluje hipnotično. Prostoren, skorajda zastrašujoče velik oder s svojo prezenco kljub temu, daje drobcena, hipoma zapolni. S srebrnim zvenom uvodnega instrumentala splete gosto čipko, ki boža in bode obenem. Nanjo poleg avtorskih skladb pripne še Cohenovo Joan of Arc, Elvisovo Surender in Jezebel, ki ji je nekdaj dala glas Edit Piaf. Zrak pod sicer zvezdnatim nebom se zgosti, kot bi bili v pričakovanju nevihte. Glasba Anne Calvideluje kot črna ptica, izrisana iz zvočnih oblakov, ki obstanejo v brezvetrju. Kitara reže, vokal tiho ječi, bobni bičajo, harmonij prhuta. Komaj slišen zven prerašča v zvočni slap, še vedno težak in svinčen, v surf-rockerski maniri se vrtinči in obarva rdeče, ko pred poslušalčeve oči siplje podobe migetajočih senc. Tako silno, da se hipoma zgodi: koprena kloni pod težo, popusti in vsuje se kristalno jasna svetloba. Razpoči se kot dolgo zadrževana strast.
“Zame je glasba strast, ne poklic,” v enem od intervjujev pojasni Londončanka, ki jo kritiki razglašajo za odkritje leta. Njen prvenec Anna Calvi je bil nominirana za nagrado BBC Sound of 2011, pred dnevi pa so ga uvrstili tudi med kandidate za prestižno nagrado Mercury. Brian Eno meni, da je najboljše, kar se je glasbi zgodilo po Patti Smith. Ko jo je slišal Nick Cave, ni okleval s povabilom, naj na lanskem koncertnem vandranju Grindermanov ogreva občinstvo. S svojo glasbo in podobo je modnega kralja Karla Lagerfelda tako prevzela, da iz njene glasbe in podobe črpa navdih. Hm. Človek bi si iz zapisanega predstavljal, da ima opravka z ambiciozno, odločno, skoraj komolčarsko samozavestno ustvarjalko, ki zna po klinih marketinških prijemov okretno priplezati do medijske pozornosti, se povezati s pravimi ljudmi in opozoriti nase. Da v teh časih to pač tako gre, smo se že (skoraj) navadili. A 29-letna glasbenica, “nova zvezda angleške alternativne glasbe s povsem italijanskim imenom”, kakor so jo predstavljali zahodni naši sosedje, ni iz tega sveta. Če bi hoteli vse, kar počne, strniti v eno besedo, bi težko našli drugo kakor - strast.
Ko se z mehkim in tihim glasom ter trepetavim pogledom občinstvu zahvali za aplavz, je začutiti brezmejno plahost. Ta se pod odrskimi lučmi, ko stoji pred mikrofonom s kitarov roki, popolnoma razblini. Tam v občinstvo pljuskneta nebrzdano galopirajoča iskrenost in zadrževana, zamolklo temnikasta čutnost. “Na odru se mi zgodi stik s tistim delom osebnosti, ki ga sicer ne morem izraziti. V sebi začutim neustrašnost in lahko sem neskončno ranljiva in močna obenem,” je pred dnevi povedala v intervjuju za The Guardian.
Strast je ključ, ki odpira vrata v njen glasbeni svet. Ta zveni, kot bi ga režiral David Lynch. Anno zanima zgodba. Ko dela glasbo, vidi podobe, gibljive slike, film pravzaprav. Kot pravi, ne želi pripovedovati zgolj z besedili, marveč tudi z zvokom. Svojo kitaro Fender Telecaster, po kateri ne udarja naravnost, marveč se kovinskih strun dotika v intenzivnih krožnih gibih, želi pripraviti do tega, da bi bila kovnica drugačnega zvena. Da bi donela kot orkester. To ji z Mally Harpaz in Danielom Maiden-Woodom, tesnima sodelavcema, s katerima je posnela ploščo in jo spremljata na koncertih, tudi uspeva.
Otožen zven harmonija in topot bobnov sta ob kitari edina podlaga, na katero lega Annin vokal - kristalno jasen in temno globok. In čeprav se zdi glasbenim kritikom skoraj nepojmljivo, se je Anna s svojim glasom začela ukvarjati šele pred petimi leti. “To sem počela, ko sem vedela, da resnično ni nikogar, ki bi me lahko slišal. Vadila sem po pet, tudi šest ur na dan.”
V njenem odnosu do glasbe je čutiti prisotnost vseh, ki jih še kot punčka jemala z očetove police s ploščami: Debussy, Ravel, Messiaen, David Bowie, pa Stonesi, Edith Piaf, Nina Simone ... Kot pravi, bi bila njena glasba zagotovo drugačna, če ne bi prvih treh let preživela v bolnišnici, ves čas na robu. Verjetno je takrat vanjo spolzela težko predstavljiva razprtost med krhkost in silnost. Ta strast.
MAKSIMILJANA IPAVEC
