Aoun: “Duh konj se pretaka v moji krvi”

V vasi Aouled Aoun, približno sto kilometrov južno od Tunisa in 50 kilometrov od turističnega Hammameta, se je pred 68 leti v berberski družini rodil Abdul Aoun. “Arabske konje je imel že moj oče, pet ali šest. Berberi smo odlični konjarji. Nismo mehaniki, nismo električarji, znamo pa odlično delati s konji. V takem okolju sem zrasel, zato lahko mirno rečem, da so konji moje življenje,” pravi Abdul.

S konji je odraščal in konji so ga potem popeljali po svetu. Kot turistični delavec v kraju Port el Kantaoui je na plaži nekoč spoznal švicarsko družino, ki ga je povabila k sebi. Daljnega leta 1978 je zapustil Tunizijo in se v Bernu zaposlil kot konjar. Nato se je za kratek čas vrnil domov, potem pa odšel v Nemčijo, kjer je blizu Nürnberga delal v hlevih s 500 konji. “To so bili največji konji, kar sem jih videl. Iz tega hleva so takrat izbirali nekaj konj, da so na znamenitem Oktoberfestu vlekli vprege s pivskimi sodi,” se spominja svojih nemških časov.

Tudi iz Nemčije se je potem vrnil v rodno Tunizijo, nato pa je spoznal Tržačana, ki ga je vprašal, če bi mu kdaj pomagal kupiti konje. Čez nekaj časa ga je Tržačan res poklical, prišel v Tunizijo, dva meseca živel pri Abdulovi družini in skupaj z njim v okolici domače vasi iskal primerne konje. Ko sta izbrala tri žrebce in devet kobil, so vse skupaj naložili na ladjo in jih poslali proti Sloveniji. In s konji je proti Sloveniji odplul tudi Abdul.

Konji ga spremljajo že celo življenje.

Foto: Danijel Cek

In tako je s čredo dvanajstih čistokrvnih arabcev marca 1991 z ladjo priplul v Koper. Tam so konje z ladje preložili na tovornjak in jih odpeljali v brkinsko vas Brezovica, kjer sta dva Italijana in zamejski Slovenec uredila hlev zanje. Kmalu so hlev preselili v staro graščino v sosednjo Odolino, kjer se je za Abdula začelo njegovo slovensko oziroma brkinsko življenje.

“Takrat nisem vedel za Slovenijo, zame je bilo vse Jugoslavija. Še danes se spomnim, kako sem prvi večer z ladje videl mesto z nešteto lučmi, pa sem si mislil, da bo tukaj moje življenje. Gledal sem Trst. Ko pa smo drugi dan pripluli v Koper, se izkrcali in peljali v Brkine, sem videl samo hribe in doline. Ko smo prišli v Brezovico, sem skočil na konja in jahal na bližnji hrib, da bi videl kakšno mesto. Pa sem videl samo hribe in doline ter povsod gozd. Takrat sem se prvič vprašal, kam sem prišel,” se spominja svojih prvih občutkov v Sloveniji.

Brkinsko-berberska družina

V Odolini je delal šest let in takrat spoznal Brkine, Primorsko in Slovenijo. Ker je delal za Italijane, se je hitro naučil italijansko, počasi je začel govoriti tudi slovensko. Od doma je poleg tunizijske arabščine znal tudi francosko, v Švici in Nemčiji pa se je naučil še nemško. Od trojice, ki je pripeljala arabske konje, se je po šestih letih ločil, šel delat v drugi hlev, nato pa ga je pot zanesla k Žnidarjevim v Velike Loče, kjer so italijanski lastniki prav tako imeli svoje konje.

Pri Žnidarjevih se je spoznal in potem zbližal z domačinko Katjo Babuder. “No, videla in spoznala sva se že prej. V trgovini, na cesti, prireditvah ...” je pripomnila Katja. “Takrat je bil Abdul tako znan, da smo ga hitro spoznali vsi v Brkinih, vedno sva se hecala, da manjka samo še, da bi ga dali na televizijo.”

Katja in Abdul sta se nato nekajkrat selila po Brkinih, januarja 1998 dobila sina Jonasa, oktobra istega leta pa se še poročila. Leta 1999 je Katja prevzela delo na družinski kmetiji pri Žnidarjevih v Velikih Ločah, zato se je mala družinica vrnila domov k staršema in bratu, istega leta pa dobila še drugega sina, Alija. “In potem smo začeli še svojo zgodbo s konji,” je nadaljevala Katja.

V Velikih Ločah imata danes “Ranč Abdul in Katja”, na katerem od leta 2004 gostita konjske navdušence in druge turiste iz vseh koncev sveta. Trenutno imata tri svoje konje in osem konj drugih lastnikov. Pridelujejo svojo zelenjavo in sadje, zaradi konj sejejo tudi ječmen, seveda morajo nakositi tudi veliko sena. Pri delu jima pomagata sinova Jonas, ki je diplomiral na agronomiji in se vpisal na magisterij, in Ali, ki je končal strojno fakulteto. Na pomoč včasih priskočijo tudi drugi prijatelji.

Lani dočakal prvi obisk

In kako se je Abdul znašel v Brkinih ter med Brkinci? “Na začetku me je vedno vleklo domov, ko sem bil v Tuniziji, pa me je srce vleklo nazaj v Brkine. Razlika ni samo ta, da je tukaj vse zeleno in tam doli vse zažgano, ampak tudi to, da v Tuniziji mladi ljudje nočejo delati in govorijo samo o Evropi. Z mojim nečakom sem stavil, da pri nas z našim delom ne bi zdržal niti mesec dni. No, ne vem, kaj bi bilo, ker še ni prišel. Me je pa lani prvič odkar sem v Sloveniji obiskal sorodnik, bratranec. Prej je bil že v Franciji in Italiji, pa je rekel, da tako čiste države kot je Slovenija, še ni videl,” je povedal Abdul.

V Tuniziji danes živijo njegove tri sestre, starša sta že umrla. Vse tri imajo družine in živijo od kmetijstva. “Ampak v zadnjih letih je tam prava katastrofa,” pripoveduje. “Ker ni vode, preprosto ne dežuje. Zadnjič me je klical nečak in povedal, da je pri njih 50 stopinj. Imamo pa oljke, veliko oljk. In ko grem dol, jim pomagam namakati.” Zadnja leta gredo v Tunizijo dvakrat na leto, včasih so šli vsi štirje, letos gre z njima le Ali, gredo pa na poroko Abdulove nečakinje.

Abdul Aoun in Katja Babuder z njunim konjem Lordom

Foto: Danijel Cek

Abdul pravi, da so ga ljudje v Brkinih lepo sprejeli in da so do njega dobri. “Na začetku je bilo nekaj težav, ker nisem znal jezika, znal sem samo italijansko. Zdaj se vse zmenim. Poznam tudi veliko ljudi iz Trsta. Tržačani so prejšnja leta veliko hodili na konje v Brkine, zdaj bistveno manj. Vrhunec naše sezone sta pomlad in jesen, poleti je prevroče. Pa tudi bazena nimamo. Obiščejo nas gostje iz jame Dimnice, pohodniki, pri nas praznujejo rojstne dneve ...” pravi Abdul.

Arabci imajo plemenito srce

Sam se ni spomnil kakšnega neljubega dogodka zaradi njegovega porekla in barve kože, pa ga je na to spomnila Katja. Nekoč mu na italijanskem konzulatu v Kopru niso hoteli dati vize za vstop v Italijo, ker sta prek letališča Ronki letela v Tunizijo. “Tako sem se razjezil, da je prišla celo policija,” se spominja. Nekoč ga italijanski policisti na Krvavem Potoku niso spustili v Italijo, pa sta šla domov, zamenjala avto, in šla v Italijo čez Fernetiče. Brez težav. Abdul še vedno nima slovenskega državljanstva, zdaj bo končno zaprosil zanj.

Ker Tunizija v Sloveniji nima veleposlaništva, je nekatere nujne stvari moral urejati prek veleposlaništva na Dunaju, sicer pa občasno v Ljubljano pride tudi tunizijski konzul. Tunizijcev v Brkinih ni ravno veliko, je pa Abdul nedavno spoznal enega, ki živi v Tubljah, pozna enega iz Kopra, pa iz Gorice, dva v Ljubljani. “Ampak po pravici povedano, s svojimi rojaki nisem imel veliko stikov in jih tudi nisem iskal,” je priznal.

Kamorkoli gresta s Katjo ali celo družino po Sloveniji, vedno iščeta kakšno kmetijo s konji. “Duh konj se pretaka po moji krvi,” pravi. “In tako bo absolutno do smrti. Konja moram preprosto imeti ob sebi. Tudi ko gremo v Tunizijo, imam tam konja. Brez konj ne morem živeti. Kot najstnik sem doma tudi dirkal s konji, zrasel sem v družini s konji. In arabski konj je poseben. Ima dobro in plemenito srce, popolnoma je predan gospodarju. Če gre arabec v dirko, da vse od sebe. Arabski konji so tudi bolj zvesti do gospodarjev kot drugi konji. Te plemenite lastnosti so hoteli vsi, zato so skoraj vse pasme na svetu križali z arabci.” •