Atentat, ki je Evropo postavil na glavo
Na današnji dan pred sto leti je v Sarajevu počilo in dvignilo Evropo na noge. Na veliki srbski praznik, slavo, na Vidov dan, je mladoletni član tajne revolucionarne organizacije Mlada Bosna Gavrilo (Gabrijel) Princip izvedel atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franza Ferdinanda in verjetno nehote smrtno ranil tudi njegovo soprogo Sofijo. Ogenj je bil prižgan, čez dva meseca je izbruhnila vojna.
Dogodek v Sarajevu pred sto leti je ravno v teh mesecih v središču spominjanja na to dotlej največjo morijo v človeški zgodovini, kot so označevali veliko vojno. O atentatu in drugih razsežnostih vojne smo se pogovarjali z dr. Vasjo Klavoro, zdravnikom in zgodovinarjem, ki je kar šest svojih knjig posvetil raziskovanju dogajanja ob Soči v prvi svetovni vojni. Štiri knjige so prevedene v nemščino, ena pa v italijanščino. Knjiga Plavi križ je doživela ponatis v bistveno razširjenem obsegu.
> Atentat v Sarajevu na Vidov dan leta 1914 je šokiral Evropo. Kakšne so bile prve reakcije v politični sferi in javnosti nasploh?
“O sarajevskem atentatu se sedaj veliko piše in pri tem se pojavljajo različne razlage, kako je pravzaprav prišlo do tega dogodka, kdo je bil atentator, ali je šlo za skupino upornikov, ki so se borili za svoje narodne pravice, ali je šlo za teroristični napad. Vsekakor so bili streli v Sarajevu povod, da se je že tako napeto stanje v Evropi zaostrilo in da se je potem pričelo to, kar se je zgodilo 28. julija 1914, ko je prišlo do začetka prve svetovne vojne.”
> Črnogorski zgodovinar Vladimir Dedijer je v dveh delih obsežne monografije Sarajevo 1914 posvetil obsežno uvodno poglavje razlagi teorije zarote oziroma pravičnega narodnega boja proti tiranom. K čemu se vi nagibate?
“Bral sem Dedijerja, pa tudi najnovejše delo Andreja Rahtena, našega veleposlanika na Dunaju, ki obravnava sarajevski atentat. Prav gotovo je bil atentat dejanje, ki si ga lahko različno razlagamo. Nagibam se k temu, da je bilo to dejanje delo pripadnikov skupine Mlada Bosna, ki so bili skrajneži in so v atentatu videli dejanje, s katerim bodo zavrli Avstro-Ogrsko monarhijo pri njeni širitvi na ostali Balkan, potem ko je že leta 1908 anektirala Bosno in Hercegovino.”
> Dedijer se tudi trudi dokazati, da v Mladi Bosni ni bil prisoten le srbski element, pač pa tudi pripadniki ostalih dveh narodov, Hrvati in Muslimani oziroma Bošnjaki?
“Menim, da je v tej organizaciji prevladoval srbski element, čeprav drži, da so bili člani tudi nekateri pripadniki drugih narodov v Bosni.”
> Po atentatu je sprva kazalo, da bo uboj avstro-ogrskega prestolonaslednika in njegove žene povzročil le geografsko omejen spopad, nekakšen kazenski pohod velike sile na majhno balkansko državo Srbijo. Kaj se je prelomnega zgodilo, da se je že avgusta stanje spremenilo in se je začel vojni spopad širokih razsežnosti?
“Vsekakor je treba poudariti, da se omejeni spopad, kot naj bi se zgodil po avstro-ogrskem ultimatu Srbiji, ki ga je slednja odbila, ni mogel zgoditi, če upoštevamo, kakšno je bilo razmerje sil v tedanji Evropi. Na eni strani Rusija kot srbska zaveznica, na drugi strani Nemčija kot zaveznica Avstro-Ogrske, na tretji strani pa zahodne države, Francija in Anglija ter Italija, ki je bila formalno še v taboru Nemčije in Avstro-Ogrske. Vprašanje je bilo, kako bodo te države reagirale. Prva se je na stran Srbije postavila Rusija kot njena zaveznica, Nemčija pa se ni mogla umakniti in je morala vstopiti v vojno skupaj z Avstro-Ogrsko proti Rusiji in potem proti zahodnim zaveznikom. Tik pred vojno so potekali zelo pestri diplomatski pogovori, skoraj diplomatske igre, saj so kupčkali, kaj narediti v enem ali drugem primeru. Ko se je Nemčija končno odločila, da gre proti francoskemu ozemlju preko nevtralne Belgije, niti Anglija ni mogla ostati ravnodušna.”
> Uradna slovenska politika in časopisje so bili zelo proti Srbiji. Kaj pa slovenska javnost? Je morebiti kazala določene simpatije za slovanske brate na Balkanu?
“Prav gotovo je bil del Slovencev na strani Srbije, kajti ne smemo pozabiti, da so že v času balkanskih vojn 1912-1913 sodelovali s Srbi. Med Slovenci je bilo tudi nekaj takih, ki niso bili naklonjeni habsburški monarhiji. Nekateri so odkrito nudili Srbom pomoč. To početje je bilo protidržavno dejanje, zato je imela Avstro-Ogrska na začetku vojne precej težav. Nekatere je obsodila in jih zaprla. Skratka, z njimi je ravnala zelo energično.”
> Tako kot po vsej vojskujoči se Evropi so bila tudi pri nas pričakovanja skorajšnjega konca vojne zelo živa, zato so odhajajoče vojake na fronto pospremili z bolj ali manj navdušujočimi pozdravi in željami za zmago. Od kod takšno prepričanje in kako dolgo je trajala ta vojna evforija?
“Na začetku vsake takšne vojne prihaja do tega, da ena ali druga stran napove, da bo prav kmalu opravila z nasprotnikom. Evforija je bila tako na eni kakor tudi na drugi strani. Navadni vojaki so malo vedeli o tem, upali so le, da se bo vse skupaj čim prej končalo. Ravno zato je na začetku prevladovala parola: do božiča bomo doma. Kmalu pa je prišlo do streznitve.”
> Je bila navidezna nevtralnost Italije ob začetku vojne le nekakšen trik ali so se dejansko hoteli izogniti vojni?
“Italija je bila pred vojno in tudi na začetku vojne zaveznica centralnih sil, Nemčije in Avstro-Ogrske. Vendar pa je že od tedaj zahtevala od svojih zaveznikov, predvsem od Avstro-Ogrske, določena ozemlja, na kar pa ta ni pristala. Tik pred spopadom na jugozahodu monarhije je Avstro-Ogrska ponudila Italiji nekaj ozemlja, kar pa Italijanov ni zadovoljilo. Istočasno so igrali dvojno vlogo in se dogovarjali tudi z antantnimi silami. Ker so ji ponudile veliko več, je to Italiji godilo, saj so bile izpolnjene njene zahteve in je nenadoma stopila v vojno. Italija je vedela, da se bo morala opredeliti, in opredelila se je za tistega, ki ji je dal več.”
> Tako imenovani tajni londonski sporazum iz leta 1915, ki kmalu ni bil več tajen, je usodno zaznamoval primorski prostor z dolgoletnimi posledicami. Je bila Avstrija sploh pripravljena na novo bojišče na svoji jugozahodni meji, saj je zagotovo poznala vsebino londonskega sporazuma?
“Odločitev Italije, da prestopi na stran antante, je prav gotovo presenetila poveljstvo avstro-ogrske armade. Ne smemo pozabiti niti, da je bila v letu 1914 vezana na vzhodno bojišče proti Rusiji, kjer je utrpela velike izgube. Ne smemo pa tudi pozabiti na njeno vezanost na balkanskem bojišču. Ocena je, da je bilo v prvem letu vojne vpoklicanih tudi okrog 30.000 slovenskih vojakov. Vzhodno bojišče, Galicija in Krpati, je v slovenskem zgodovinskem spominu zelo prisotno, saj so mnogi tam pustili svoja življenja, drugi so padli v rusko ujetništvo.
Z odločitvijo Italije, da vstopi v vojno, se je pojavilo novo bojišče na jugozahodni meji monarhije. Avstro-Ogrska zagotovo ni bila pripravljena na to, da bo morala del svojih enot preusmeriti na novo bojišče. Prve dni spopadov je bilo to novo bojišče komajda zasedeno.”
> Kako da italijanska stran ni izkoristila tega dejstva in prodrla v notranjost napadene države?
“Temu so botrovale neodločne poteze poveljstva italijanske armade, ki se je v prvih tednih po napovedi vojne le počasi pomikala proti vzhodu. V tem tako imenovanem podarjenem času za monarhijo je bilo možno postaviti obrambno linijo. Brez omembe vrednega velikega odpora je avstro-ogrska armada prepustila napadalcem, da so prišli globoko v njen prostor, do zahodnega kraškega roba in do reke Soče. Šele tedaj so se avstro-ogrske enote postavile v bran.”
> Avstrija je pričakala italijanski napad na svoji jugo-zahodni meji zelo nepripravljena. Je imela tu sploh kaj vojakov?
“Tako rekoč nič oziroma zelo malo. Če navedem primer južnega dela soškega bojišča na Krasu, kjer je bil v prvih dneh italijanskega napada v obrambi en sam črnovojniški bataljon, ki je pošiljal svoje vojake do Soče in nazaj in tako mašil to veliko vrzel proti italijanskim korpusom, je jasno, kakšno je bilo razmerje sil na začetku spopada.”
> Soška fronta se resda oblikuje 1915, vendar pa so tudi slovenski vojaki v avstro-ogrski armadi že leto dni sodelovali v vojnih spopadih. Kako so v slovenski javnosti odmevali dogodki prvega leta vojne? Je cenzura preprečevala obveščanje javnosti o manj prijetnih dogajanjih na bojiščih?
“Dejstvo je, da so bili številni slovenski vojaki na vzhodni fronti v tako imenovanih slovenskih polkih, enotah, ki so bile skoraj v večini sestavljene iz slovenskega vojaštva. Kasneje, ko so se začele sovražnosti na jugozahodnem delu monarhije, so bili ti polki usmerjeni na soško bojišče. Doživljali so uspehe in tudi izgube, o čemer so časopisi veliko pisali. Če prebiramo dnevno časopisje iz tistega obdobja, lahko zasledimo, koliko vojakov je bilo tedaj na vzhodni fronti, beremo pa lahko tudi, koliko jih je padlo, koliko je bilo ranjenih. Slika bojišč torej javnosti ni bila skrita.”
> Slovenski delež na soški fronti ni bil majhen. Večkrat lahko preberemo, da sta bila ravno domoljubje in borba proti Lahom pomemben faktor v borbenem razpoloženju naših fantov.
“Bojevanje na soški fronti, posebej še na njenem kraškem delu, je bilo zelo trdo in grdo. Zato večkrat rečem, da je preživetje osnovni motiv vsakega vojaka na bojišču. Poudariti pa moram, da so bili slovenski vojaki na soški fronti edini, ki so se bojevali na svoji zemlji, saj je fronta od Bovca do morja potekala na slovenskem narodnostnem ozemlju. Naši ljudje so se borili na svoji zemlji. Mogoče so malo vedeli o londonskem paktu, vedeli pa so, da se Italijani, ki jih skoraj v vsej spominski literaturi zaničevalno imenujejo Lahe, hočejo polastiti slovenskega zemlja. Rekel bi, da so bili motivirani v tem boju, saj so bili za njihovimi hrbti njihovi domovi in njihovi domači. To je bil za razliko od ostalih vojakov drugih narodov monarhije, ki so se sicer hrabro borili, pomemben motiv v bojevanju slovenskih vojakov. Tedaj je prevladovala parola, da Lahov ne smemo pustiti na naše ozemlje.”
> Kako pa je italijanska vojna propaganda motivirala svoje vojake, da so se borili na tujem ozemlju?
“Želja Italije po pridobitvi novih ozemelj je bila predvsem želja iredentistov. Iredenta pa je opravičevala svoje cilje z željo po ozemljih, ki so naseljena z Italijani in bi jih bilo potrebno pridobiti. Takšno naj bi bilo tudi slovensko ozemlje. Tudi v italijanski literaturi lahko beremo, da so vojaki, ko so prišli na naše ozemlje, videli, da tu živijo ljudje, ki govorijo čisto drug jezik, ki ga ne razumejo in ni italijanščina. Italijanska propaganda je v primeru Tridentinske in Tirolske imela nekaj adutov, saj so tam vsaj delno živeli Italijani. Na našem ozemlju pa jih ni bilo.”
> Soško bojišče je v dobrih dveh letih vojskovanja razgalilo vso okrutnost vojne in načina vojskovanja, ki ga prej nismo poznali. Kaj je bilo specifično za soško fronto v primerjavi z drugimi velikimi bojišči po Evropi. O teh se ob stoti obletnici začetka vojne govori v primerjavi s soškim bojiščem zelo veliko.
“Vedeti moramo, da sta bili poleg balkanskega glavni bojišči prve svetovne vojne vzhodno in zahodno. Soška fronta je bila vzporedno bojišče. Kljub temu pa v primerjavi z omenjenimi glavnimi bojišči lahko ocenimo, da so bili boji, ki so divjali na soški fronti, primerljivi z boji na ostalih bojiščih. V nekaterih primerih pa celo neprimerljivi po težavnosti bojevanja. Na severnem delu soške fronte imamo boje v gorah, na južnem delu pa bojevanje na Krasu. Obe ozemlji sta izrazito težki za pehotno bojevanje. Vse, kar se je tu dogajalo, od uporabe orožja in min do uporabe plina, se je dogajalo na vseh bojiščih, tudi na soškem. Izgube na tem majhnem delu tako imenovane vzporedne fronte so bile občutne in zelo primerljive z izgubami na ostalih bojiščih.”
> S svojimi številnimi zgodovinskimi knjigami o dogajanjih ob Soči ste med tistimi raziskovalci, ki so slovenski javnosti začeli vračati zgodovinski spomin in vzbujati zanimanje za bojišče na našem narodnem ozemlju. Zakaj je bilo soško bojišče tako v kraljevi kakor tudi v socialistični Jugoslaviji potisnjeno v ozadje in skorajda izbrisano iz zgodovinskega spomina?
“Če sledimo zgodovinskemu traku od konca prve svetovne vojne pa do devetdesetih let prejšnjega stoletja, lahko ugotovimo, da so bila naključja ali družbene razmere takšni, da teh stvari ni bilo mogoče na veliko obelodaniti. Kajti po prvi svetovni vojni je Slovenija postala del Kraljevine SHS. Glede na to, da so bili Srbi na strani antante, ni bilo mogoče o soški fronti veliko pisati ali razpravljati. Vendar pa dogajanja ob Soči niso bila povsem zamolčana, saj so udeleženci prve svetovne vojne veliko pisali o tem bojišču. Denimo knjiga Ivana MatičičaNa krvavih poljanah, ki je njegovo doživetje in verna podoba prve svetovne vojne na soškem bojišču. Prav tako so pomembni Gradnikovo Krvavo Posočje in drugi spominski zapisi. Na Primorskem, ki je bilo po vojni pod fašistično Italijo in njeno raznarodovalno politiko, ni bilo pogojev, da bi o tem lahko pisali.”
> Med ljudmi, predvsem v Posočju, pa se je verjetno ohranjal spomin na tragične dogodke soške fronte, mar ne?
“O tem se je veliko pripovedovalo. Tisti, ki so to doživeli bodisi kot vojaki bodisi kot begunci, ki so bili z območja soškega bojišča izseljeni v notranjost države, so ohranjali zgodovinski spomin na te dogodke. Dogajanje med prvo svetovno vojno ob Soči je zaznamovalo vse povojne generacije. Še posebej na Primorskem in na območju, kjer je potekala vojna.”
> Kaj pa po letu 1945? Se je odnos do dogajanj na Soči v prvi vojni kaj spremenil?
“Po letu 1945 je bilo podobno, saj je bila druga svetovna vojna tako nabita z vsem, da je bilo treba pisati le o njej. Eden od naših zgodovinarjev je dejal, da je bilo težko pisati o nadporočniku Rommlu, ki je bil v 12. soški ofenzivi izredno uspešen, v drugi vojni pa feldmaršal nemške nacistične armade. Skratka, bilo je veliko naključij, ki tega niso dovoljevala. V sedemdesetih in osemdesetih letih bivše Jugoslavije so se začeli ti tabuji rušiti in se je o soški fronti veliko pisalo. Žal ne v šolskih učbenikih. V svojih gimnazijskih letih o tem nisem slišal tako rekoč nič.”
TOMO ŠAJN
