Bartol o Alamutu

Pri Svetem Ivanu v Trstu rojeni Vladimir Bartol (1903-1967) je roman o perzijski trdnjavi, kjer voditelj sekte izmailcev Hasan Ibn Saba davnega leta 1092 iz bojevnikov z manipuliranjem ustvarja morilske stroje, izdal že leta 1938, a najmočnejši sunek slave je to nenavadno delo poželo po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001. Pisatelj je spomine na nastanek romana in premišljevanje o njegovem sprejemu pri bralcih doma in v tujini uvrstil v avtobiografski knjižni cikel Mladost pri Svetem Ivanu, zdaj pa smo zelo zanimive, dragocene in berljive zapiske v roke dobili še v samostojni knjigi Alamut, prebujeni Zmaj: privid, spočetje, rojstvo in usoda Zmaja, pred dnevi izdani pri Sanjah. Z enim najpopolnejših “tekstov o tekstu” je Bartol postal “svoj literarni historik”, ki povečini napačno tolmačeni in krivično kritizirani roman skuša ustrezno predstaviti, kakor “bi se zavedal, da bosta morala Alamutov čas in njegova slava šele priti”, v uvodu ugotavlja Bartolov zamejski rojak in pisateljski kolega Dušan Jelinčič. Bartol se v spominih vrača na Razklani hrib nad Svetim Ivanom, ki mu je služil kot vir navdiha, opisuje, kako mu je alamutsko snov v obdelavo predlagal kritik Josip Vidmar, premišljuje o sorodnostih med Hasanom Ibn Sabo in modernimi diktatorji, tu in tam navrže kratkočasno anekdoto iz stikov z bralci ... Vsekakor dobrodošel bis k velikemu romanu! AG