“Begunci niso začasna kriza”

“To je eksperiment, ki se sicer ne dogaja le pri nas. Bistvena razlika je morda v številu in deležu teh namestitev ter v tem, da smo si tak način nameščanja ljudi zastavili za cilj. Želimo si torej, da sprejemni centri ne bi bili več potrebni,” pojasnjuje Gianfranco Schiavone, vodja nevladne organizacije s sedežem v Trstu. Tu je bilo v sistemu, ki ga financira država, iz svojega proračuna, nameščenih 715 ljudi in še 119 posameznikov, ki so že pridobili status azilanta ter jim načeloma namestitev ne pripada več.

Iščejo trajne rešitve

“Predvsem ne razlikujemo med različnimi fazami postopka. Izogibamo se tako imenovanim zasilnim namestitvam, ki proizvajajo masovne bivalne enote, v katerih je kakovost bivanja in tudi storitev zelo nizka ali pa socialnih storitev sploh ni. Najboljši je sistem namestitev, na katerega ima odločilen vpliv lokalna skupnost,” pojasnjuje Schiavone in dodaja: “Razlog za to, da je treba poenotiti sistem, ni le v tem, da moramo tujce obravnavati enakopravno. Naš pristop se razlikuje v miselnem izhodišču. Prepričani smo namreč, da povečan pritok beguncev ni začasna kriza, temveč strukturna sprememba. Ne bomo se več vrnili nazaj. V veliko občinah iščejo hitre in zasilne rešitve, kot so opuščene vojašnice, sezonsko prazni hoteli ali apartmajske hiše, ker manjka zavedanje o tem, da je treba poiskati trajne in vzdržne rešitve.”

Lokalne oblasti na Tržaškem, pa tudi ponekod na Goriškem, to načelo razumejo in sprejemajo. Pomembno bi bilo, da bi začela o dolgoročnih odgovorih razmišljati tudi širša javnost, meni Schiavone.

Številke strahu

Medijsko predstavljanje dogajanja, je prepričan, državljanom večinoma ne pomaga, prej nasprotno: “Ton poročanja medijev o begunskem toku je alarmističen. Medijske vsebine so večinoma čustvene. Manjka jim kontekst. Medijsko občinstvo ne dobi nikakršnega občutka o razmerjih in velikosti pojavov. Ko posluša nova in nova poročila o prihajajočih beguncih, ki niso opremljena z orodji za oceno in razmislek, dobi občutek, da je to neobvladljiva reka, ki nas bo preplavila. Naš cilj pa je vzpostaviti normalnost. Spodbuditi kulturno spremembo, za kar pa je potreben čas. Italijanska družba se prvič v zgodovini sooča s takšnimi pojavi in nerealno bi bilo pričakovati, da bi se prilagoditev začela zelo hitro.”

Predsednica dežele Furlanije Julijske krajine Deborah Seracchiani je modelu razpršene namestitve zelo naklonjena in vodstvo dežele ga uveljavlja kot svoj uradni model soočanja s pritokom beguncev. “Žal pa je prehod od besed in načel h konkretnim dejanjem težak in zelo počasen.”

Aktivni člani družbe

Izkušnje z nameščanjem prosilcev za azil v majhne, samostojne skupnosti so do sedaj dobre. Ne le v mestnih središčih, kjer je stik med prebivalci precej ohlapen, temveč tudi v primestnih in celo vaških okoljih. “V Krminu imamo bivalno skupnost že od avgusta in izkušnje so zelo pozitivne, septembra pa smo oblikovali še skupnost v Gabrjah v občini Sovodnje ob Soči,” pojasnjuje Schiavone.

Tudi v skupnostih, kjer so bili do prihoda priseljencev zelo skeptični, so se strahovi postopoma ublažili: “Razpršena namestitev je odlično izhodišče za socialno in ekonomsko emancipacijo azilantov. Z njimi imamo nenehne osebne stike. Pomagamo jim, da se vključijo v skupnost, da sodelujejo pri športnih, kulturnih in drugih prostovoljnih dejavnostih. Omogočimo jim, da se učijo jezika, da spoznavajo pravno ureditev in navade. Vse to poveča njihove možnosti na trgu delovne sile, čeprav je z zaposlovanjem zelo težko. Ravno tu se kaže največja potreba po tem, da tudi druga mesta sledijo zgledu Trsta. Če bi našli ravnotežje, bi imeli imetniki pravice do azila veliko večjo možnost, da postanejo aktivni člani družbe.”

Gianfranco Schiavone bo sistem predstavil na sobotni javni razpravi. Ob njem bo izkušnje Gorice, pa tudi zamisli, kako bi se čezmejni prostor izziva lahko lotil enotno, nizal duhovnik in aktivist Andrea Bellavite.

Iskanje izgubljenega časa

Veliki namestitveni centri, v katerih se stiska stotine tujcev, so breme za okolje in kraji, kjer je upanja in perspektiv zelo malo. “Žalostno je, da ljudje ostajajo leto dni ali več v namestitvenih središčih. In ko pridejo ven, vedo toliko, kot prvi dan. Ta čas je torej izgubljen. Ustvarja ljudi, ki nenadoma nimajo več pravice do podpore in pomoči države, hkrati pa niso opremljeni z osnovnimi orodji, da bi lahko poskrbeli zase,” razmišlja Shiavone.

Razmere so zelo slabe tudi v največjem namestitvenem centru v Furlaniji, tik ob meji, v Gradišču ob Soči. A v tem ta center ni nikakršna izjema, poudarja sogovornik, saj v vsej državi ni niti enega centra, ki bi pozitivno izstopal.

Da so namestitveni centri neuspešen poskus, je končno spoznala tudi država. Nov zakonski osnutek namestitvene centre ukinja. Če bodo centre začeli zapirati, poudarja Schiavone, ima Trst veliko boljše možnosti, da se učinkovito odzove, kot Gorica, kjer so prosilci za azil, ki živijo pod milim nebom, stalna humanitarna kriza. Brezdomni tujci so tudi na tržaškem: “A med Trstom in Gorico je bistvena razlika. V Trstu se trudimo rešitev. Prosilcem za azil nudimo osnovne socialne storitve in pospešeno iščemo namestitve. Postelj je vsak dan več - problem torej je, a se rešuje. Tega žal ni mogoče trditi za Gorico. Z izjemo peščice prostovoljcev za tamkajšnje prosilce za azil ne skrbi nihče. Občina ne počne drugega kot da neobvladano kriči -mesto se z zadevo ne sooča. V tem smislu je Gorica negativen zgled.”VH