Begunci v pravljici

Pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik Brane Mozetič (1958) v Dihurlandiji, izdani v zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost in radodarno obogateni z akvarelnimi ilustracijami Andreja Brumna Čopa (1967), opisuje dve deželi: naslovno Dihurlandijo, v kateri živijo svetlejši, rjavi dihurji, in Dihurovino na nasprotnem bregu široke in deroče reke, bolj skrivnostno deželo, v kateri prebivajo temnejši, že skoraj črni dihurji. Svetli dihurji temne gledajo zviška, večina med njimi se noče družiti s temi zanikrnimi “dihurduni”, slabi odnosi med njimi pa se še zaostrijo, ko na dihurdunski strani reke izbruhne vojna. Tedaj na stotine temnih dihurjev pred nevarnimi eksplozijami in pokanjem pobegne v reko, jo skuša preplavati in si rešiti življenje. Vodni tok večino odnese daleč stran, nekatere pa naplavi na obrežje sosednje Dihurlandije, kjer so vse prej kakor dobrodošli, pa čeprav se ogibajo svetlih domačinov. “Stari dihurji so razširili glas, da so čez reko v deželo prišli dihurduni in da jim bodo odžirali hrano. Bili so seveda tudi taki, ki so trdili, da je hrane dovolj za vse in da so pribežniki ušli pred vojno ter pred smrtjo,” pripoveduje pravljičar in težavno aktualno problematiko približuje mlajšim bralcem. Prijatelja spoznaš v nesreči, pravijo. Tudi dihurje in dihurdune zbliža vsesplošna nevarnost, iz katere se rešijo s sodelovanjem. Pravljica, ki naj resničnost postane. AG