Beseda naša več pove kot imenitna tujka

V današnjih časih globaliziranega, “posvetovljenega sveta” - lahko tako prevedemo globalizacijo? - premnogi trdijo, da zdaj ni več tako hudo kot v včerajšnji mrakobni zaostalosti. Danes naj bi teklo vse po medu, za dobiček, izkupiček. Si pravimo, nam pravijo, sadijo rožice dehteče: tujina ni več tuja, ampak je priložnost, ves svet je naš, dostopen nam pogumnim, svet je majhen kot tlačanska vas, in mi lahko izvemo vse o vsem in vseh, pa tudi drugi vejo vse o vsem in vseh ... znanje je globalno, gospodarstvo je globalno, mi smo vsi globalni ... tekmovalni ... za razvoj ... razvoj ...

In tako naprej v vseobetajočem leporečju novokuhanih globalcev. Praznoslamorezcev? Morda. Če bo tako, kot pridigajo, ne vemo, vemo le, da za zdaj še ni tako. Najbrž nikdar ne bo tako lepo, da bi tujina ne bila tujina in da odtujenost ne bi lomila duš, saj smo vsi, no, vsak drugi, zagotovo pa vsak tretji zastrupljeni z njo, z medsebojno odtujenostjo, globalnim strahom in duhovno krizo. Zagotovo pa ne bo prav vse hodilo gladko s tujkami v jeziku. Jezik je namreč živ organizem, ki mu tujki niso dobrodošli in se jih poskuša iznebiti: vsako telo, ki je živo, izvrže še najmanjši trn, ki se kje zabode vanj. Jezik ni mrtev, v tehničnem laboratoriju izcopran aparat, ki nanj in vanj lahko dodajaš vse in ga predelaš tudi v pustega predpustnega pajaca.

Zato lahko razumemo, zakaj se oglašajo ljudje in tožijo, da smo že povsem potujčili in poangležili svoj jezik: saj da je že vsako drugo, če ne kar prvo ime slovenskega podjetja angleško; pa tujih imen, na primer za tehnične izdelke, ne prevajamo v svoj jezik. In celo, da vpletamo v slovenske stavke tuje fraze, čeprav bi dosti bolje, predvsem pa razumljivo, vse lahko povedali po naše. Včasih da celo ne vemo, kaj zares pomeni kaka tujka, a jo kljub temu vpletamo v naš jezik. In tako naprej. Skoraj v vsakem pismu, ki mi ga napišete, in stavku, ki mi ga izrečete, drage bralke in bralci, mi sporočate svojo zaskrbljenost zaradi dandanašnjega poangleževanja našega jezika.

Rafael Bertok, učitelj in več let ravnatelj šole v Marezigah pri Kopru, je zapisal:

“V zadnjih letih nimamo več pravega odnosa do našega jezika v javni rabi. V občilih, slušnih in pisnih, se na primer zdaj pojavlja beseda prekeren, ki je naš pravopis ne pozna. Zasledil sem jo tudi v Primorskih novicah: v besedni zvezi 'prekerno delo'. Vprašam, kaj pomeni ta pridevnik. Prosim za odgovor v 'Minuti'. Hvala.”

Kako naključje! Rafael nam je zapisal glagola vprašati in prositi, ki sta potomca istega očeta kot pridevnik prekeren. Vse tri besede izhajajo iz indoevropskega korena *prek, ki pomeni vprašati, prositi. V slovanskih jezikih je ta koren s tako imenovanim prevojem prešel v prok in prak, soglasnik k na koncu pa v s. In smo dobili obliki pros in pras: prositi in vprašati; glagol vprašati je nastal iz vprosjati, večkrat zaprositi.

Da je koren pros/pras ploden, kažejo besede, ki so iz njega izvedene v slovenščini. Naštejmo nekatere: prosilec, prošnja, prosják (berač), prosjačiti, vprašanje, izprositi, preprositi, priprošnja, priprošnjik, zaprositi itd. Če bi našteli vse besede iz slovanskih jezikov, bi množica narasla do neskončnosti.

In tujka prekeren? Od kod in kdaj je prišla v naš jezik? Iz mrtve latinščine. Latinščina pozna več besed iz korena *prek: pridevnik precarius (izg. prekarius) s pomenom izprošen, priberačen, iz usmiljenja dobljen, negotov, nestalen; samostalnik precatus - prošnja, molitev; in glagol precari - prositi, moliti.

Besede iz korena *prek imajo tudi živi evropski jeziki. Italijanščina: precario - začasen, negotov; prece, preghiera - prošnja, molitev; pregare - prositi, moliti. Francoščina: précaire (izg. preker) - nestalen, negotov, dvomljiv, kočljiv, vprašljiv. Španščina: precario - negotov, dvomljiv, kočljiv: situación precaria - kritičen položaj. Angleščina: precarious - odvisen od volje drugega, negotov, nestalen, tvegan. Nemščina: prekär (izg. preker) - izprošen, preklicljiv, težaven, “haklih”. Beseda prekaria je v srednjem veku pomenila: na preklic posojena dobrina, cerkvi podarjena zemlja, s prošnjo pridobljena preklicljiva začasna pravica do česa (rimsko pravo).

Poglejmo, če je od prekernega kaj znanega v slovenščini. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1970-1988) najdemo pridevnik prekaren v pomenu težaven, mučen. V nobenem naših pravopisov (1938, 1962, 2001) ni pridevnika prekaren ali prekeren. Vrbinčev Slovar tujk (1967) je bolj radodaren in navaja: samostalnik prekarij v pomenu začasen užitek ali uporaba tuje lastnine, in pridevnik prekeren v pomenu izprošen, dobljen na prošnjo, do preklica dovoljen (npr. pot), odvisen od tuje volje, začasen, negotov, tvegan, kočljiv.

Nekoč smo torej že imeli pridevnik prekaren, a smo pozabili nanj. Zato je v SSKJ zapisano, da je zastarel. Zadnje čase pa smo si ga izposodili znova, a ga ne zapišemo po latinščini prekaren, temveč po nemščini in francoščini prekeren.

Ti časi so zares prekerni (težki, hudi, zmešani), da smo si šli na novo izposojat nekaj, kar smo že imeli. Zdaj imamo oboje: prekarne in prekerne čase. Eni in drugi niso lahki.

JOŽE HOČEVAR